Mali Will, tragični junak boja za človekove pravice
Novi zdravstveni problemi
Seveda tega nikomur ne želim, vendar se zgodi. Lahko boste imeli prometno nesrečo, morali vas bodo operirati in boste potrebovali kri. Prav tako jo boste potrebovali, če vas bodo operirali iz drugega razloga. Dobili boste transfuzijo. Včasih je bilo samoumevno, da je to sorazmerno varno. Pa ste pomislili, ali je še tako?
Posledice množične uporabe nove in nepreizkušene genske tehnologije pod pretvezo “cepljenja” bodo morda mnogo hujše, kot so scenaristi tega resničnostnega šova predvideli. In morda tudi hujše, kot so sploh lahko predvideli. Usodnih neumnosti ne moreš predvideti, to je v nasprotju s človeško naravo. Zdravstvo se tako ali tako ukvarja izključno samo še s sabo (s testiranji, maskami, skafandri, dodatki k plačam, povišanji plač, nabavami ventilatorjev in podobno), in tako ali tako ga že leta zanima samo zaslužek in ne zdravje ljudi. Uvedba radikalno novih tehnologij v zdravstvene postopke in v načine prisiljevanja ljudi v te zdravstvene postopke pa prinaša še dodatne izzive v zdravstvo in dodatna tveganja za ljudi.
Dober primer je krvodajalstvo. Tukaj je zdravstvo v preteklosti že naredilo usodne napake, ljudem so na primer dajali kri krvodajalcev, okuženih z virusom HIV. Kasneje so kri na prisotnost virusa HIV začeli testirati in testirajo jo tudi na več drugih potencialno škodljivih lastnosti. Če boste dandanes morda potrebovali kri, je prav mogoče, da boste dobili kri “cepljenega” krvodajalca, torej človeka, ki so mu pred odvzemom krvi vbrizgali genski pripravek proti kovidu-19. Lahko je bilo to zelo kratek čas pred darovanjem krvi. Ta kri prav lahko vsebuje spike beljakovine, lipidne nanodelce ali kaj drugega, kar lahko povzroča neobičajne krvne strdke ali ima kakšen drugi stranski učinek. Seveda lahko tudi ne vsebuje teh stvari. Tega ne vemo, ker na te sestavine krvi ne testirajo. To pa zaradi tega, ker navedenih problemov v zdravstvu ni. Ni jih, ker ni nobenega dokaza, da bi te sestavine predstavljale kakršnokoli nevarnost. Ker ni dokaza, teh snovi ne iščejo in posledično seveda ni nobenega dokaza. In ga tudi ne bo. Tako pač deluje “Znanost”. V resnični znanosti bi seveda probleme zaznali, preučevali in odpravljali, in sčasoma bi uporabljeni postopki in uporabljene sestavine res bili varni. Tako pa enostavno NE VEMO!
Seveda v resnici lahko nevarnost obstaja, kljub temu, da je zdravstvo ne prizna. In s tem rizikom bomo odslej morali živeti, vsaj dokler ne bomo organizirali svojega krvodajalstva. Dobrodošli torej v gensko spremenjeni resničnosti!
Dejansko gre za človekove pravice
V preteklem tednu je po svetu začela odmevati prva pomembna zgodba s tega področja, ki je jasno pokazala, da dejansko ne gre za zdravje, ampak za nadzor, za oblast in za človekove pravice. Zato bi rada nanjo opozorila svoje bralce. Zgodba se dogaja v Novi Zelandiji, enem od svetovnih centrov prodora totalitarizma in je pomembna za ves svet.
Dojenček Will se je rodil s srčno okvaro, zaradi katere nujno potrebuje operacijo. Willova starša sta od bolnišnice zahtevala, da se za transfuzijo uporabi kri oseb, ki niso bile “cepljene” proti kovidu. Skoraj neverjetno je, da s podatkom, ali je kri od “cepljene” ali “necepljene” osebe, novozelandske zdravstvene oblasti dejansko razpolagajo in bi bolnišnica lahko v resnici uporabila takšno kri. A njuno zahtevo so bolnišnica in zdravstvene oblasti zavrnile, ker so se bale, da bi se zaradi tega prvega primera ljudje začeli “izmišljevati”, kakšno kri želijo, in bi tako sicer prikrit in zanikan problem dejansko prišel v zdravstvo. Uradna obrazložitev oblasti je bila, da bi takšno dovoljenje zmanjšalo število različnih krvi v izboru za Willa, kar ne bilo optimalno in zato slabo za Willa. Starša sta jasno povedala, da bosta v korist Willa raje izbrala ta riziko v primerjavi z rizikom potencialne uporabe krvi “cepljene” osebe. Na pomoč so jima priskočili tudi mnogi ljudje, ki so bili pripravljeni Willu darovati kri, tako da bi na ta način odpravili problem premajhnega izbora različnih krvi. Vendar ni nič pomagalo.
Strah staršev pred krvjo “cepljenih” je zanesljivo utemeljen, saj ni praktično nikakršnih raziskav o tem, ali kri “cepljenih” vsebuje ostanke “cepiva” in kakšne posledice lahko ima to dejstvo. Ker je bilo želji staršev mogoče ugoditi, bi novozelandske oblasti naredile najpametneje, da bi uporabile želeno kri in primer pometle pod preprogo, skupaj z množico stranskih učinkov po “cepljenju” in drugimi zanikanimi dejstvi, kar redno in brez problemov počno zdravstvene oblasti povsod po svetu. Vendar se niso odločile narediti tega, temveč so na sodišče vložile predlog za odvzem roditeljske pravice v tem konkretnem primeru. In sodišče je staršema roditeljsko pravico odvzelo. V sicer dolgi in utemeljeni sodbi je bil problem rizika uporabe krvi “cepljenih” opisan natančno tako, kot ga opisuje “Znanost”: nobenega znanstvenega dokaza ni, da bi obstajalo kakšno koli tveganje zaradi uporabe krvi s “cepivi” proti kovidu-19 “cepljenih” krvodajalcev.
S to odločitvijo se je jasno razkrilo, za kaj pri tem problemu v resnici gre. Ravnanje oblasti (tudi sodne, ki je sodelovala pri tem, čeprav je prav ona zadolžena za varstvo človekovih pravic) nima nikakršne zveze z zdravjem. Gre za to, kdo ima glavno besedo pri odločanju o lastnem zdravju in o zdravju svojih otrok. Pri takšni odločitvi pa bi se morali zamisliti vsi starši na svetu, “cepljeni” in “necepljeni”, skeptični in verujoči v varno cepivo.
Za vse nas, ki se ne bomo kar predali in se vdali v usodo, in ki pričakujemo boj s totalitarizmom, pa je ta primer in njegov nadaljnji potek dober pokazatelj, kako bo ta boj potekal. Mislim, da se lahko iz njega veliko naučimo.
Za tiste, ki jih zanimajo podrobnosti Willove zgodbe:
Članki o problemu krvi “cepljenih”:
Znanstvene raziskave, ki preučujejo kri “cepljenih”:
R.Benzi Cipelli et al. – primer neraziskanih posledic kovid “cepiv” v krvi
Y.M.Lee et al. – “tuje” sestavine v krvi “cepljenih”
Karin Rižner 