Ukrepi ob epidemiji kovida-19

Če želimo razumeti ravnanje oblasti v epidemiji kovida-19 v znanstvenih okvirih, pridemo zelo hitro do zaključka, da to ni mogoče. Kako bi lahko sicer razložili velik razkorak med pripovedjo, ki jo razširjajo množični mediji in dejstvi, ki jih lahko vsak posameznik (če si vzame čas) odkrije pri pregledovanju primarnih znanstvenih strokovnih virov. V nadaljevanju je ta velik razkorak prikazan v obliki kratke razpredelnice:

Uradna lažna pripoved, ki temelji na strahu Resničnost, podprta z znanostjo
Smrtonosni nov virus preplavlja planet. Korona virus, ki predstavlja za nekatere veliko tveganje, za večino pa zanemarljivo tveganje, je prizadel nekatere dele sveta. Korona virus je zelo soroden tistim korona virusom, ki povzročajo SARS in MERS.
Nihče ni imun in zdravila ni. Malo jih je dovzetnih za hudo bolezen. Na voljo je več načinov učinkovitega zdravljenja.
Asimptomatski ljudje (ljudje brez simptomov) so glavni povzročitelji bolezni. Ljudje brez simptomov niso glavni povzročitelji bolezni.
Zato moramo zakleniti države, se socialno distancirati in nositi zaščitne maske, dokler ne bomo vsi cepljeni. Oblasti so uvedle zapiranje družbe in obvezno uporabo zaščitnih mask, čeprav jih pred to epidemijo niso nikoli priporočali. Ti ukrepi niso pomagali, ampak naredili veliko škode.
Vsak, ki izpodbija to pripoved, je nevaren za družbo. Ranljivi so prizadeti, namesto da bi dobili pomoč.

Človeštvo živi skupaj z respiratornimi virusi verjetno ves čas svojega obstoja, zanesljivo pa vemo, da vsaj zadnjih nekaj tisoč let. Človeštvo se je naučilo obvladovati bolezni, ki jih povzročajo respiratorni virusi in tudi razvilo znanost, ki se tem boleznim uspešno zoperstavlja. V zadnjih 100 letih je bilo približno 200 epidemij respiratornih virusnih infekcij in človeštvo še vedno živi na planetu Zemlja. Takšno dogajanje je povsem normalno. Pri kovidu-19 pa se je prvič v novejši zgodovini (nekaj zadnjih desetletij) zgodilo, da so zdravstvene oblasti v boju zoper neko bolezen uvedle ukrepe, ki so bili v nasprotju z uveljavljeno znanostjo na tem področju.

Znanstveni ukrepi za obvladovanje epidemij respiratornih virusov

Ob pojavu kovida-19 je obstajala uveljavljena in praktično nesporna znanost o obvladovanju epidemij, ki jih povzročajo respiratorni virusi. Temeljila je na čimprejšnjem doseganju čredne imunosti, s katero se je epidemija končala, ob čim manjših žrtvah in negativnih posledicah bolezni.

Ukrepi so se uporabljali pri vseh respiratornih virusih, zaradi pogostosti seveda največ pri epidemijah virusov gripe, vendar tudi pri redkejših korona virusih. Primer uporabe znanosti v medicini so na primer smernice Svetovne zdravstvene organizacije.

Ukrepi so bili usmerjeni predvsem v:

-zgodnje odkrivanje bolnih in čim hitrejšo ugotovitev, katere skupine ljudi spadajo med ranljive;

-preprečevanje stikov med ranljivimi, ki lahko hudo zbolijo ali celo umrejo, in bolnimi, ki razširjajo bolezen, z ločeno izolacijo enih in drugih;

-pomoč bolnikom s profilaktičnimi sredstvi, zdravili za lajšanje simptomov in zdravljenjem v kar najbolj zgodnji fazi bolezni;

-omogočanje čim hitrejšega pretoka informacij o izkušnjah iz prakse, katera zdravila in postopki so uspešni pri zdravljenju.

Bistvena značilnost na znanosti temelječih ukrepov je kar največja možna hitrost doseganja čredne imunosti iz dveh razlogov:

  1. da je čas izolacije ranljivih in bolnih čim krajši (saj izolacije niso prijetne),
  2. da ima virus čim manj možnosti (čim manj časa in števila priložnosti) mutirati.

Pri preprečevanju mutacij virusa je ključno, da preteče čim manj časa od začetka epidemije do čredne imunosti in da je okuženih čim več neranljivih posameznikov v čim krajšem času. Običajno v hitrih epidemijah nastanejo dve do tri različice respiratornega virusa. V povprečju namreč traja približno 80 dni, da nastane nova različica virusa. Zato je omejevanje stikov med zdravimi neranljivimi škodljivo, ampak morajo čim prej preboleti bolezen, da prispevajo k čredni imunosti in tako časovno prehitijo mutirajoče viruse. Obsežnejšo pojasnitev v videu podaja dr. Knut Wittkowski.

Nestrokovni ukrepi, ki so jih zdravstvene oblasti uvedle v boju zoper kovid-19:

  1. Nezdravstveni ukrepi: V nasprotju z uveljavljeno znanostjo in brez kakršnekoli znanstvene podlage so zdravstvene oblasti predpostavile, da omejevanje stikov zmanjša vse stike in s tem zmanjša širjenje bolezni. Pri tem so povsem spregledale, da so stiki med zdravimi neranljivimi koristni in da samo del stikov prispeva k povečanju hospitalizacij in smrti: to so stiki med bolnimi in ranljivimi. Vsesplošno omejevanje stikov pa je zmanjšalo koristne stike in povečalo nevarne stike, ker je bilo zapiranje v enote (stanovanja, domove za starejše, občine itd.) neselektivno in neodvisno od tega, ali so v enoti tudi ranljivi in bolni.
  2. Zdravstveni ukrepi: Zdravstvene oblasti so od začetka epidemije trdile, da ni zdravila zoper kovid-19, onemogočale so poskuse uporabe obstoječih zdravil, onemogočale so zgodnje ukrepanje in v pozni fazi bolezni množično uporabljale respiratorje. Ker so bili bolniki predvsem med starejšo generacijo, se je tak način zdravljenja z respiratorji zelo hitro izkazal kot skrajno nevarnega in neuspešnega. Zaradi tega je v začetnem obdobju umrla velika večina bolnikov, ki so jih priklopili na respiratorje
  3. Cepljenje: Zdravstvene oblasti so sredi epidemije (ker zaradi napačnih nezdravstvenih ukrepov po 9 mesecih še nismo dosegli čredne imunosti) uvedle množično cepljenje z neučinkovitim »cepivom«, ki ne opravlja osnovne (in pravzaprav edine) funkcije pravega cepiva, to je preprečevanje okužb in s tem širjenja bolezni in zato omogoča virusu razvoj novih in bolj nalezljivih različic. Poleg tega pa genski pripravek, ki ga predstavljajo kot cepivo, povzroči preveč ozek in specifičen odziv imunskega sistema v primerjavi z okužbo in ne privede do identične robustne in dolgotrajne imunosti, ki jo imajo preboleli. Selekcija virusov  gre zato v smeri razvoja novih različic, ki pretentajo imunski sistem »cepljenjih«. V takih razmerah cepljeni nimajo več nikakršne zaščite.

Posledice nestrokovnega odziva na epidemijo kovida-19

Z navedenimi neznanstvenimi ukrepi so zdravstvene oblasti povečale število hospitalizacij in število smrti. Dejanski razlog za obseg epidemije so zato ukrepi zdravstvenih oblasti in ne nova različica virusa prehlada (kar SARS-COV2 v resnici je).

Z ukrepi so predvsem podaljšale epidemijo in s tem omogočile virusu mutacije v bolj infektivne in potencialno nevarne različice, ki ob uporabi znanstvenih ukrepov ne bi imele nobene možnosti nastanka.

Dodatno je virusu pri mutacijah pomagalo nestrokovno izvedeno cepljenje in to je med samo – še potekajočo – epidemijo. Pri tem množično cepijo z raziskovalnimi (eksperimentalnimi) pripravki, ki imajo le dovoljenje za uporabo v sili, po nestrokovno izvedenim razvojem. Pri razvoju teh pripravkov je bilo narejenih več ključnih napak, ki so zaradi dejstva, da je prvič v zgodovini uporabljena genska terapija za namene cepljenja, še toliko bolj nerazumne:

  1. Hitrost razvoja; trajanje razvoja novega cepiva je minimalno 7 let, če pa se v razvoju pokažejo nepredvideni zapleti, se doba podaljša še za nekaj let. Veliko cepiv zato nikoli pride na tržišče. Nekaterih faz razvoja se ne da pospešiti, če želijo dokazati varnost in učinkovitost.
  2. Nepopolni razvoj:
    • nikoli niso bile izvedene študije na živalih, na podlagi katerih bi lahko ocenili, ali je cepivo dovolj varno in učinkovito, da lahko gre v nadaljnje faze razvoja.
    • nikoli niso bile izvedene toksikološke študije, ki bi razrešile teratogenost in mutagenost teh pripravkov.
  3. Klinične študije praktično niso izvedli na ciljnih skupinah za cepljenje. Stari ljudje so bili v veliki manjšini. Če bi testirali pripravke izključno na starih ljudeh, bi se namreč pokazala vsa neuporabnost in nevarnost teh pripravkov.
  4. Klinične študije so potekale v poletno-jesenskem obdobju in so jih zaključili do novembra. Kar pomeni, da so izpustili relevantno obdobje med decembrom in aprilom, ko korona virusi na severni polobli lahko povzročajo  bolezni. To je navidezno močno povečalo učinkovitost pripravkov, saj je bilo primerov bolezni med testiranimi osebami izjemno malo.
  5. V študije najprej sploh niso vključili placebo skupine; to so sodno dosegli šele zavedni ameriški državljani. Po pol leta uporabe pripravkov pa so osebe iz placebo skupine cepili, kar je popolnoma nestrokovno in neznanstveno, saj klinične študije potekajo minimalno 2 leti.
  6. Cilj kliničnih študij za te pripravke je bil zmanjšati ostrino osnovne bolezni, kar pomeni, da so merili učinkovitost pripravkov za zmanjševanje simptomov. Resnični cilj cepiv pa je ustaviti kroženje virusa in preprečiti infekcije. S takim pripravkom se torej ne da ustaviti epidemije, kar oblasti po svetu niso upoštevale,  ko so začele priporočati cepljenje proti kovidu-19.

Še bolj tragično dejstvo je, da so nekateri znanstveniki opozorili, da je razvoj cepiva proti korona virusom problematičen z razlogom. Posebej problematičen do sedaj se je izkazal prav epitop, ki so ga na koncu za razvoj cepiva izbrali proizvajalci cepiv in to je S (spike) beljakovina na ovojnici virusa SARS-Cov2. Dr. James Lyons-Weiler je javno opozoril na to nevarnost. A to ni ustavilo proizvajalcev, niti vladnih agencij za izdajo dovoljenj, niti oblasti pri tem eksperimentu s svetovnim prebivalstvom.

Cepljenje med epidemijo z neustreznimi in nepreizkušenimi pripravki je povzročilo novo eksplozijo različic virusa SARS-Cov2.

Problematika nastajanja novih sevov oziroma različic virusa SARS-Cov-2 zaradi cepljenja

Virus SARS-Cov-2 je RNK virus (njegov genetski material je v obliki RNK in ne DNK kot pri ljudeh). RNK virusi so že sami po sebi izjemno spremenljivi in hitro mutirajo. Hitro so se sposobni prilagajati gostiteljem in se hitro odzivajo na spremembe v populaciji. Če se srečujejo z enim in istim imunskim odzivom pri veliko gostiteljih, kar se pri cepljenih osebah dogaja, se bodo hitro razvili odporni sevi, ki se bodo tovrstnemu imunskemu odzivu izognili. To se strokovno imenuje selekcijski pritisk v populaciji virusov. Ker vsa cepiva, ki so v trenutno v uporabi, spodbujajo zgolj nastanek protiteles proti S beljakovini, v populaciji virusov preživijo tisti, ki so sposobni okužiti in se razmnoževati tudi v osebah, ki so zaradi cepljenja programirani, da se pri stiku s tem korona virusom odzivajo s tvorbo enih in istih protiteles proti S beljakovini. Tako se rodijo novi sevi, ki so bolj nalezljivi (infektivni) in bolj sposobni razmnoževanja v gostiteljskih celicah. Teoretično so lahko tudi bolj virulentni (patogeni), kar pomeni, da povzročajo hujše oblike bolezni. Eksplozija novih sevov je neposredna posledica množičnega cepljenja.

V visoko precepljenih populacijah gre imunska selekcija v smeri sevov, ki na ovojnici nimajo S beljakovine, ali pa je ta zelo spremenjena, ker ima cepljena populacija le protitelesa proti S beljakovini. Temu strokovno rečemo, da imajo cepljeni selektivni imunski odziv. V roku nekaj mesecev v taki populaciji ne krožijo več virusi originalnega Wuhan seva, ampak samo še bolj nalezljivi sevi, ker so le-ti edini, ki so preživeli prehod skozi gostiteljske celice in se izločili v okolje.

Nasprotno ima necepljena populacija zelo neselektiven imunski odziv in s tem veliko raznolikost imunskega odziva. Ta del populacije ima že sam po sebi veliko pestrost: to so prebolevniki z dolgoročno imunostjo, osebe, ki še niso prebolele kovida-19 in osebe z naravno imunostjo (predvsem otroci in mladostniki). Njihov imunski odziv je popolnoma drugačen; njihov imunski sistem se odzove s tvorbo protiteles, ki prepoznajo zelo različne antigene (tujke) na površini virusov. V tem primeru je selekcijski pritisk za tvorbo novih sevov bistveno manjši in v taki populaciji se ohranja tudi originalni Wuhan sev.

Torej, če je cepljenih ljudi v populaciji malo (ki omogočajo nastanek bolj nalezljivih sevov), ni večjega problema. Če pa je cepljenih ljudi veliko, nastane velik problem, ker zaradi množičnega cepljenja postanejo bolj nalezljivi sevi prevladujoči. Ti sevi so se sposobni v celicah cepljenih oseb bolj razmnoževati, saj se ne srečajo s pravim imunskim odzivom. Zato imajo cepljene osebe bistveno večjo virusno bremenitev kot necepljene. To dejstvo nas popelje do naslednje posledice.

Cepljene osebe med epidemijo postanejo superprenašalci

Zaradi večje virusne obremenitve pri cepljenih osebah (več virusov se je uspelo razmnožiti v telesu in tudi zapustiti telo) je v populaciji veliko večje število virusov, ki krožijo. S tem se poveča verjetnost, da bodo prišli v stik z osebami, ki so dovzetne za infekcijo. Zaradi prepričanja, da so cepljene osebe zaščitene pred infekcijo, se je večina držav odločila, da bodo zaščitne ukrepe močno opustili in cepljeni nimajo praktično nobenih omejitev v družbi več. Cepljeni imajo tako lažni občutek varnosti in postajajo vedno bolj neprevidni pri stiku z drugimi, tudi ranljivimi. Tako prenašajo bolj nalezljive seve na neimune posameznike (necepljene in cepljene). Izbruhi bolezni so zato pogostejši, kar pomeni v poprečju večja incidenco kovida-19.

Trenutno prevladujoča različica virusa SARS-Cov2 že dokazuje, da »cepljenje« ni pomagalo pri širjenju okužb, naslednje različice pa bodo po vsej verjetnosti še hujše. »Cepljeni« bodo po vsej verjetnosti bolj dovzetni za nove različice od prebolelih, morda celo bolj od neprebolelih.

Sposobnost virusov, da sprožijo avtoimunske reakcije

Da bi se lahko razmnožil, mora virus prodreti v človeške celice. A najprej se mora pritrditi na celično membrano.  Za to uporablja receptorje, ki jih imajo človeške celice na membrani. Torej so njihova tarča naše lastne strukture, ki opravljajo različne naloge. Na te receptorje se vežejo naše lastne molekule (npr. beljakovine), da v celici sprožijo določen proces.

Virus, ki ima na svoji površini/ovojnici tako beljakovino, ki je čim bolj podobna človeški, bo imel pri vdiranju v celice veliko prednost, saj obstaja velika verjetnost, da ga imunski sistem zaradi podobnosti te molekule z lastnimi ne bo spoznal kot tujka in proti tej beljakovini (epitopu) ne bo tvoril protiteles.

Zato je v populaciji virusov vedno selekcijski pritisk v smer razvoja različic, ki imajo epitope na površini ovojnice vedno bolj podobne človeškim. Več kot ima virus priložnosti, da mutira (če je na primer epidemija zaradi ukrepov umetno podaljšana), večja je verjetnost, da se zgodi zgornji scenarij in je podobnost med molekulami vedno večja. Virusi postajajo vedno bolj  »zakrinkani«.

Če v tej situaciji umetno aktiviramo imunski sistem s cepljenjem in ga na ta način prisilimo, da tvori protitelesa na virusno beljakovino, ki je izjemno podobna človeški, neizbežno tvegamo, da telo spozna lastne beljakovine kot tujke in sproži avtoimunske reakcije tudi na lastne celične membranske beljakovine. In to je izjemno zaskrbljujoče, saj je poročil o avtoimunskih reakcijah po »cepljenju« proti kovidu-19 čedalje več.

Problematika imunskega odziva na ponovni stik z virusi

Vendar se tukaj problemi še nikakor ne končajo. V imunologiji poznamo pri imunskemu odzivu na nekatere viruse dva problematična pojava:

  1. ADE (Antibody-Dependent Enchancement) ali slovensko pospeševanje bolezni s protitelesi je pojav, ko virusi ob prvem stiku z imunskim sistemom sprožijo nastanek protiteles, ki pri naslednjem stiku povečajo občutljivost na virus. Protitelesa imajo očitno dva obraza: lahko zaščitijo pred boleznijo (seveda ne pred ponovno infekcijo) ali pa naredijo človeka bolj občutljivega za infekcijo. Nekatera protitelesa povečajo sposobnost virusov, da okužijo tarčne celice. Infektivnost virusa se zato pri teh osebah zelo poveča, pa tudi potek bolezni je bistveno hujši. To se lahko zgodi po naravnih infekcijah ali cepljenjih. Tipični predstavniki naravnih infekcij s pojavom ADE so: virusi gripe, RSV, corona virusi (SARS, MERS), Dengue, WNV, Zika, Ebola, HIV, EBV, HSV. Še bolj pogosto pa se to dogaja pri (predvsem mrtvih) virusnih cepivih: mrtvo cepivo proti ošpicam, RSV, gripi, Chikungunya virusu, korona virusom (med drugim SARS-Cov-2). Mehanizmi, zakaj pride do ADE, niso znani. Obstaja precej hipotez, vendar pravega odgovora še ni. Ker tehnologija genske terapije s trenutnimi pripravki sproži v telesu prejemnikov nastanek velikih količin protiteles proti S beljakovini, so lahko te osebe pri stiku s krožečim virusom v nevarnosti, da se bo njihov imunski sistem odzval na tak stik z virusi v obliki pospešene bolezni.
  2. Izvirni antigenski greh je imunološki pojav, pri katerem se pri ponovnem srečanju z istim povzročiteljem imunski sistem ne odzove ustrezno. Ta problem je prisoten predvsem pri virusih, ki hitro mutirajo in se pojavljajo vedno nove različice. Imunski sistem ima imunološki spomin in sposobnost, da se tudi samodejno popravlja. Pri prvi okužbi nastane ob prebolevanju imunološki spomin in pri ponovni izpostavljenosti istemu patogenemu mikroorganizmu se razvije intenzivni sekundarni imunski odziv, ki prepreči mikrobu, da bi se razširil. Zato simptomov bolezni ne razvijemo, ker so mikrobi, ki so uspeli priti v telo, zelo prostorsko omejeni in v majhnem številu, telesu pa jih uspe sčistiti iz telesa brez večjih težav.

Problem nastane, če se epitop (molekula na površini mikroba, po katerem jo imunski sistem spozna) na površini nekoliko spremeni. V  tem primeru imunski sistem pri stiku z novo različico le-to spozna kot izvirno različico, se zanaša na svoj imunski spomin in »zaključi«, da večji imunski odziv ni potreben. Imunski odziv zato ni ustrezen in se lahko spremenjena različica v telesu bistveno hitreje in bolj razširi, ker ni močnega in hitrega odgovora.

Ta pojav je še posebej problematičen pri cepivih, ki sprožijo imunski odziv na en sam epitop (pri kovid »cepivih« le na S beljakovino), saj se lahko pojavi nova različica s podobnim epitopom, ki ga imunski sistem ne prepozna kot novega in mu zato ne sledi ustrezno močan in hiter imunski odziv. Skupaj z veliko količino protiteles na originalni epitop se lahko pojavi dodatno še ADE in vse skupaj lahko vodi v tragične posledice pri okuženem bolniku. Neprimeren imunski odziv na povzročitelje (izguba nadzora nad virusi) istočasno z večjo infektivnostjo virusov zaradi prisotnosti protiteles je lahko zelo smrtonosna kombinacija.

Vsi dokazi do sedaj kažejo, da »cepiva« ne prispevajo k razvoju optimalne, široke, robustne oziroma kompetentne imunosti populacije, ki bi virusu preprečila, da se širi, ampak le ovirajo pot do imunosti: imunski sistem cepljenih sicer prepozna SARS-Cov-2 virus, a ne more razviti primernega imunskega odziva. Virusu smo s tem naredili velikansko uslugo – ostala mu je razmeroma enostavna pot razvoja, ki jo lahko na kratko opišemo takole: naučiti se uporabljati neustrezen imunski odziv, ki ga ima zdaj skoraj vsak gostitelj, v svojo korist.

Končne posledice igranja Boga v primeru kovida-19 in uporabo neučinkovitih »cepiv« je nemogoče napovedati, saj se človeštvo v znani zgodovini še nikoli ni tako igralo s svojo usodo. Možne so tudi smrtonosne posledice za imunost celotnega človeštva. Virus bo skoraj zanesljivo postal endemičen in bo s človeštvom do njegovega izumrtja (morda bo k izumrtju celo pripomogel).

Naša edina možna rešitev je narava, v tem primeru upanje, da nismo toliko uničili delovanja imunskega sistema človeške vrste, da bo narava lahko še popravila naše napake in bo imunski sistem preživelih vendarle pripeljal do naravne imunosti. Čim prej ga bomo nehali uničevati, toliko več možnosti imamo.

POVEZAVE Z VIRI:

Članki in drugi viri o neučinkovitosti ukrepov:

Planet Lockdown – zanimiv dokumentarec s slovenskimi podnapisi

Študije o neučinkovitosti in škodljivosti ukrepov:

The Fat Emperor: seznam študij o neučinkovitosti in škodljivosti ukrepov

AIER: znanost pred 2020 o ukrepih

Panda: Lockdowns Evidence – dokazi o neučinkovitosti ukrepov

E.Bendavid et al. – zapiranja (lockdowni) nimajo učinka

Stran s preko 400 članki o neučinkovitosti ukrepov:

Brownstone Institute – neučinkovitost ukrepov – seznam strokovnih člankov

Cepljenje prinaša drugačno imunost kot naravna infekcija:

Horndler et.al.

Cho et.al.

Liu et.al.

J. Lyons-Weiler

P. Bose

F. Fohse

Študije o evoluciji virusa:

Van Egeren et al.

D.Martin et al.

R.Wang et al. – mutacije virusa proti odpornosti na cepiva

Pojemajoča učinkovitost cepiv:

Nordstrom et.al.

Cepljeni zbolijo in širijo kovid-19 bolj kot necepljeni:

Singanayagam et.al.

G.Kampf

Pojasnila ADE ali VAED:

Iniciativa slovenskih zdravnikov: S cepivom povezano pospeševanje bolezni

Expert Review of Vaccines: Antibody-dependent enhancement

Smatti et.al.

N.Yahi et al. – ADE

Pojasnila izvirnega antigenskega greha:

Vatti et al.

Viri o okužbah in smrtih cepljenih v Angliji:

Market Ticker

Conservative Woman

Eugyppius 29.10.2021

Eugyppius 20.11.2021

Eugyppius 26.11.2021

Eugyppius 7.1.2022 – negativna učinkovitost cepiv

T.Coddington 6.1.2022 – negativna učinkovitost cepiv

Expose 11.1.2022 – naraščajoče negativna učinkovitost cepiv in pojav imunskih pomanjkljivosti zaradi “cepljenja”

M.Neil et al. – manipulacije pri objavljanju podatkov

%d bloggers like this: