Še nikoli v zgodovini ni bilo tako težko napovedati prihodnosti, kar se našega zdravja tiče. Razlog za to je dejstvo, da človeštvo (sicer ne celotno človeštvo, ampak samo njegove zdravstvene oblasti, vendar tudi ljudje zaenkrat sodelujejo z njimi) še nikoli v svoji zgodovini ni delalo neumnosti v takem obsegu. To niti ni bilo mogoče zaradi stanja tehnologije in razdrobljenosti sveta. Vseeno lahko poskušam nekoliko analizirati, kakšne so naše možnosti.
Kako smo prišli do sem
Na kratko (podrobno sem že pojasnila v prejšnjih blogih Soočanje z realnostjo, Obtožujem in Drvimo v katastrofo) so zdravstvene oblasti namesto uveljavljenega na znanosti temelječega pristopa k epidemiji ubrale drugo pot, ki je vsebovala dve bistveni napaki:
- Najprej so z vsesplošnim zapiranjem in omejevanjem preprečili, da bi se dovolj veliko število neranljivih ljudi okužilo; s tem so preprečili čredno ali vsaj dovolj široko (in različno) imunost; podaljšali so trajanje epidemije in tako virusu prepustili dovolj velik bazen neokuženih za možnost nadaljnjih mutacij.
- Nato so sredi epidemije z množično uporabo neučinkovitega sredstva, ki ne preprečuje okužbe in širjenja bolezni, vzpodbudi pa zelo specifičen (omejen in ozek) imunski odziv našega imunskega sistema, omogočili virusu, da je mutiral v celo vrsto različic, ki povsem evidentno obidejo imunost, ki jo povzroči “cepljenje”; lahko se bo izkazalo, da obidejo celo imunost, pridobljeno s prebolelostjo.
Kot lepo prikazuje zgornja slika, se trenutno nahajamo v fazi eksplozije različic, ki grozijo z omenjeno nevarnostjo in veselo mutirajo naprej – v svoje dobro in seveda v škodo našega zdravja. Eno od teh različic so tudi že poimenovali Omikron in ta je zanesljivo prisotna že praktično povsod po svetu in že grozi, da bo tudi ona obšla “cepljenje”. Različic je že zdaj preveč, da bi jih še imelo smisel poimenovati s črkami grške abecede (saj znanost jih ne poimenuje tako, ampak ima bolj sofisticirane sistematične označbe), ampak to vseeno počnejo zaradi marketinškega učinka v cepilni propagandni akciji.
Na zgornji sliki se vidi evolucijski potek različic originalnega Wuhan virusa SARS-Cov-2 pred in po uvedbi množičnega “cepljenja”. Predvsem delta različica je videti izrazito produktivna v smeri razvoja novih različic (zelena barva).
Kaj nas čaka: prvi scenarij
Epidemije skoraj zanesljivo ne moremo več končati in virusa skoraj zanesljivo ne moremo več premagati, ker je bilo do sedaj narejenih že preveč napak. Če odgovorni za naše zdravje opustijo cepilno čarovništvo in se vrnejo k preizkušenim in na (prejšnji, to je pravi) znanosti temelječim metodam, bo virus v najboljšem primeru postal endemičen in se bo kovid-19 (ali kakorkoli se bo že imenovala ta trajna bolezen) pojavljal vsako leto, tako kot prehlad in gripa. To (zaenkrat) niti ni tako grozno: kovid-19 je vsaj zaenkrat dejansko manj nevarna bolezen od običajne sezonske gripe (če seveda zdravstvene oblasti ne delajo usodnih napak), in jo v veliki meri nadomešča (ne pa dodaja k gripi), ker virusi obeh medsebojno tekmujejo za obstoj. Človeštvo bo odslej pač živelo s tremi vrstami “sezonskih prehladov in viroz” namesto dveh. Tudi zdravila za kovid-19 obstajajo, samo uporabljati jih je treba.
Ali je kaj možnosti, da se uresniči ta scenarij? Verjetno malo, ni pa nemogoče. Zaradi nove različice Omikron skoraj zanesljivo sledijo nova zapiranja (nekatere države že izvajajo zapiranje zunanjih meja), ki bodo že tretji neposreden in neizpodbiten dokaz, da so “cepiva” nateg in so povsem neučinkovita za omejitev širjenja okužb. V Evropi je trenutno po različnih državah cepljenih nekje od 45% do 85% prebivalcev. Če bi takšen delež prebivalstva dejansko imel učinkovito imunost proti virusu, ne bi bil mogoč četrti val, ne bi bili potrebni poživitveni odmerki in ne bi bila potrebna nikakršna nova zapiranja. Vsi trije pojavi dokazujejo neučinkovitost “cepiv”. Morda se bodo pa zdaj ljudje vendarle zbudili in se ne bodo več pustili imeti za norca. Množični protesti po vseh večjih evropskih mestih že kažejo na to. Tudi uspešnost cepilnih kampanj se je kljub krutim fašističnim sankcijam za necepljene praktično povsod po Evropi ustavila, ljudje se ne “cepijo” več. Tako da nekaj malega upanja za nas obstaja. Trenutna zgodba se lahko spremeni v zgodbo o cesarjevih novih oblačilih.
Kaj nas čaka: drugi scenarij
Če bodo zdravstvene oblasti vztrajale pri cepilnih čudežih, bomo v precej težjem položaju. Najprej se bodo morali scenaristi in režiserji tega resničnostnega šova odločiti: ali uporabljati za nadaljnje “cepljenje” ponovno isti neučinkoviti pripravek (tako imenovani poživitveni odmerki), ali bodo na hitro spacali nov genetski zvarek, ki naj bi pomagal proti okužbi z eno od novih različic (poimenovanje ene od njih “Omikron” že kaže na to smer v scenariju). Že tu je razlika precejšnja. Če govorimo o boosterjih (poživitvenih odmerkih), vse raziskave do sedaj kažejo, da se pri vsakem naslednjem odmerku “cepiv” odziv telesa na “cepljenje” zmanjšuje! To je približno tako kot bičanje utrujenega konja. Ja, nekaj boš iz njega iztisnil, a potem se bo zrušil. Poleg tega ne pozabite, da “cepljenje” sproži zgolj nastanek enih in edinih protiteles proti S beljakovini, ki so se do sedaj izkazala neuporabna proti vsem različicam virusa SARS-Cov-2. Ljudje pač ne potrebujejo še več enih in istih protiteles, ki ne preprečujejo infekcije, ne preprečujejo bolezni in ne preprečujejo prenosa virusov na druge ljudi. Povsem jasno je, da med količino protiteles in zaščito proti bolezni ni nobene korelacije.
Zelo veliko vprašanje je tudi, kako bodo znanstveno upravičili (sicer politični) pritisk na dvakrat “cepljene”, saj pri posameznikih ne ugotavljajo in ne bodo ugotavljali, ali so za njih tretji odmerki sploh potrebni (ali celo varni), kar je izjemno neznanstveno. Na primer, če ima nekdo v krvni plazmi že 10.000 enot protiteles, kar po “cepljenju” ni redko, potem dodatne stimulacije za tvorbo še več istih protiteles ne potrebuje. Nasprotno, tako dejanje je skrajno tvegano, saj lahko pride do mnogih zapletov (imunosupresija, pospešeno nastajanje krvnih strdkov, izbruh avtoimunskih reakcij in še mnoge druge).
Kakšna pa so tveganja pogostega vbrizgavanja novih in novih zvarkov? Odgovorov na to vprašanje nima nihče. Lahko samo sklepamo. Kapaciteta imunskega sistema je namreč omejena. Količina imunskih celic je v krvi fizikalno zelo omejena, saj mora kri ostati tekoča. Če bi se tvorilo preveč imunskih celic, bi kri postala vedno bolj gosta in viskozna. Posledica je v prvi vrsti otežena oskrba organov s kisikom in hranili, končno pa odpove srce, ki take krvi ne more več črpati po telesu. Tudi količina protiteles v krvi je omejena zaradi istega problema. V telesu imamo zelo veliko različnih protiteles proti različnim tujkom. Če spodbudimo pretirano nastajanje ene vrste protiteles, bomo to naredili na račun zmanjševanja drugih protiteles. “Cepljeni” posamezniki ne samo, da očitno nimajo zaščite proti kovidu-19, nimajo niti zaščite proti mnogim drugim nalezljivim in nenalezljivim boleznim. Ali je torej čudno, da iz vseh strani sveta prihajajo poročila o nenadnem velikem povečanju rakavih obolenj? Si to res želimo?
Poleg tega imajo po tem scenariju režiserji en tehnični problem. Novih cepiv v dani situaciji ni več mogoče “razviti”: tudi če bi ponovili hitrostni rekord prvega kroga (dva meseca za razvoj, dva za “cepljenje” poskusnih zajčkov, dva za analizo rezultatov in pripravo dokumentacije za pridobivanje dovoljenj za uporabo v sili), bo v šestih mesecih v obtoku že nekaj povsem novih različic virusa. Že zdaj jih je preveč, da bi našli nek skupni antigen, da bi “cepivo” pokrilo vse različice. Novi zvarek zato ne bo učinkovit nič bolj od starega, stranski učinki pa se bodo seštevali in jih bo vedno težje pometati pod preprogo.
Še več kot od scenaristov resničnostnega šova pa je odvisno od nastopajočih trpinov v njem – ljudi: če ne bomo množično “cepili” otrok, so naše možnosti, da vsaj omejimo učinek bolezni, precej večje. Prav tako imamo boljše možnosti, če se tisti, ki se še niso cepili, tudi ne bodo, niti s starim neučinkovitim zvarkom, niti z novim. Vsi necepljeni bodo lahko s prebolelostjo pridobili naravno imunost, ki bo dovolj učinkovita in raznolika, da bodo skupaj z že prebolelimi zmanjšali možnost mutiranja virusa. Za prihodnost “cepljenih” pa v bistvu ne vemo kaj dosti, razen tega, da so svojo imunost z dosedanjim “cepljenjem” že precej kompromitirali in jo bodo z vsakim naslednjim odmerkom še bolj. Da ne omenjam dejstva, da se bodo pri “cepljenih” seštevali tudi stranski učinki “cepiv” in s časom se bodo zanesljivo pokazali tudi dolgoročni učinki (vedno se pokažejo), saj iz vseh delov sveta prihajajo poročila o tragičnih posledicah (negativni vpliv na plodnost, rakava obolenja in avtoimunske bolezni se povečujejo itd.).
V drugem scenariju je prihodnost torej odvisna od velikega števila neznank in zato zelo negotova. Kot kaže, nas po tem scenariju zelo verjetno čaka neka trajna avtoritarna epidemija brez človekovih pravic, z nedelujočim zdravstvenim sistemom, s “kvazi zdravjem” in z vsakomesečnim obveznim “cepljenjem” z nepreizkušenimi in neučinkovitimi zvarki do izumrtja človeštva ali vsaj do propada zahodne civilizacije.
Več informacij najdete na moji spletni strani Resnica o kovidu-19.
Karin Rižner 