“Pozitivni učinki cepljenja so večji kot negativni.” Že večkrat sem ta stavek imenovala “reklamni slogan za cepilno propagandno akcijo” in ga označila kot nagnusnega. Ob trenutnem dogajanju okoli poživitvenih odmerkov in propagandni akciji v zvezi z njimi bi ga rada pojasnila še z drugega zornega kota.
Tako razmišljanje v zvezi s cepljenjem je že desetletja poznano v veterini. Tam nek odločevalec (lastnik črede na podlagi mnenja veterinarske stroke) dejansko upravičeno tako razmišlja, saj lahko tehta ekonomski učinek nujnosti stalnega cepljenja v primerjavi z učinkom brez cepljenja. Tako se je pri reji živine izkazalo, da je množično cepljenje živali, ki zaradi uporabe cepiv ne preživijo določene starosti, bolj donosno za lastnika kot reja brez takšnega cepljenja, saj morajo živali preživeti samo do zakola.
Pri ljudeh do sedaj ni bilo tako. Vsak človek je načeloma svobodno odločal, ali bo laže prenašal tveganje, da zboli za rakom, avtoimunsko boleznijo ali demenco, ali pa da zboli za boleznijo, kot sta gripa ali kovid-19. Načeloma pravim zato, ker se večini ljudi, ki se odloča za pogosto cepljenje, še sanja ne, kaj dajejo na tehtnico.
S kovidom-19 se je vse spremenilo. Zdaj odloča nekdo na višjem nivoju: “lastnik” črede, katera smo postali. On odloča, kateri učinki imajo kakšno težo in za koga so ti učinki pomembni.
Menite, da s primerjavo z živino pretiravam? Oglejmo si primer iz veterine, kam gremo s “cepivi” proti kovidu-19. Primer Marekove bolezni pri piščancih je zelo zgovoren. Marekova bolezen je nalezljiva herpes virusna bolezen, ki je za piščance lahko zelo usodna. Bolezen je že stara, a nekdaj ni predstavljala večjega problema, dokler niso začeli gojiti piščance v umetnih pogojih – natlačenih hlevih. V 70. letih 20. stoletja so začeli uporabljati oslabljeno virusno cepivo, ki pa je neustrezno, ker preprečuje le hujše oblike bolezni pri cepljenih piščancih, ne preprečuje pa okužbe, razmnoževanja virusa in prenosa na druge piščance. Virus je ob stalni uporabi cepiva mutiral v vedno bolj patogene različice. Nekdanje različice iz časov pred razvojem cepiva so popolnoma izginile. V zadnjih 50 letih je Marekova bolezen postala bistveno hujša za necepljene piščance, saj vsi umrejo v roku do 10 dni, cepljeni piščanci pa sicer ne umrejo, imajo pa močnejše bolezenske znake (trajna paraliza, slepota, uničena mehka tkiva…). Kar je še huje, cepljeni piščanci so gostitelji virusa do konca življenja in ves čas izločajo zelo patogene viruse v okolico. Necepljeni piščanci nimajo nikakršne možnosti preživetja. Kmetom in farmam, ki gojijo piščance v umetnih razmerah tako ne preostane drugega, kot da popolnoma vse piščance cepijo – ponovno in ponovno.
Da je za tak razvoj patogenih različic odgovorno cepivo proti Marekovi bolezni, lahko preberemo na različnih koncih, najnovejše argumente lahko preberemo iz strokovnega članka iz leta 2015. V tej študiji se je razkrilo, da ima 80% cepljenih piščancev zgolj podaljšano življenje za 2 meseca. Necepljeni piščanci vsi zbolijo in umrejo, vendar med boleznijo praktično ne izločajo virusov. Cepljeni piščanci se vsi okužijo, živijo torej 2 meseca dlje, a v tem času izločajo v okolje 10.000x več virusov kot necepljeni bolni piščanci. Če povzamem, cepivo piščance le ohranja pri življenju do njihovega zakola. Piščanci v množični hlevski reji imajo namreč povprečno življenjsko dobo 46 dni.
Zakaj so napisana dejstva relevantna za našo zgodbo? Ker je med piščanci in ljudmi velika razlika. Piščanci morajo preživeti le do zakola – torej 46 dni, ljudje pa imamo življenjsko dobo nad 80 let. Po scenariju, ki so si ga zamislile zdravstvene oblasti po svetu, nas čaka “cepljenje” vsakih nekaj mesecev (v Avstriji so že objavili program “cepljenja” populacije s 4 odmerki na leto). Če pri piščancih dolgoročni učinki na njihovo zdravje niso pomembni (v resnici so, vendar to ni tema tega bloga), je pri ljudeh situacija popolnoma drugačna. Popolna ignoranca zdravstvenih oblasti glede dolgoročnih učinkov ponavljajočih “cepljenj” (očitno v nedogled) je več kot alarmantna.
Zdravstvene oblasti človeštvo silijo v položaj, ki sem ga opisala zgoraj na primeru Marekove bolezni. Vendar se ljudje zaenkrat še sami in relativno svobodno odločamo, ali se bomo cepili ali ne. Ali bomo upoštevali vse dejanske dolgoročne učinke množičnega “cepljenja” z neučinkovitim “cepivom”, ali ne. Ali je pomembno ugodno razmerje med pozitivnimi in negativnimi učinki za nas, ali za nekoga “zgoraj” (na primer lastnike farmacevtskih podjetij ali za vlado). Če se bomo sami odločali na podlagi naših interesov in koristi, lahko končamo epidemijo, tisti “zgoraj” je več kot očitno ne bodo.
Odločajmo se sami! Za “cepljenje” ali proti, za naslednji poživitveni odmerek ali proti. Dokler se bomo odločali sami, bomo ljudje. Ko se ne bomo odločali več sami, bo o naši usodi odločal “lastnik črede”.
Več preberite na moji spletni strani Poživitveni odmerki (boosterji).
Karin Rižner 