Zelo nerada še uporabljam izraz “cepljenje” in “cepiva” (čeprav v narekovajih) za genske farmacevtske izdelke, ki jih vbrizgavajo v telesa ljudi z zatrjevanim namenom obvladovanja kovida-19. Seveda lahko Svetovna zdravstvena organizacija, Wikipedia in slovarji spremenijo definicijo imunosti in definicijo cepiva (kar so tudi naredili), vendar ne morejo zamenjati dejanskega uveljavljenega pomena teh izrazov. Genski farmacevtski izdelki so bili razglašeni za cepiva izključno zaradi tega, ker obstaja obvezno cepljenje, obvezno zdravljenje pa (zaenkrat še) ne obstaja. Popolnoma jasno je, da ti izdelki ne preprečujejo okužbe, razmnoževanja virusa in prenosa bolezni na druge, ampak samo preprečujejo ali zmanjšujejo simptome, torej so lahko kvečjemu zdravila, tudi če se uporabljajo preventivno. Vpliva na širjenje bolezni v epidemiji ne morejo imeti. Tudi izraz zdravila ni najbolj primeren, saj zaradi vseh prevar v študijah učinkovitosti in vse večji negativni dejanski učinkovitosti v resničnem življenju ne moremo vedeti, koliko zares zdravijo, in koliko je njihova zatrjevana učinkovitost posledica prevarantske metodologije študij. Za te izdelke bom zato odslej, če bo le mogoče, skušala uporabljati izraz genski preparati.
Vpliv genskih preparatov na naravno imunost prebolevnikov
Že do sedaj smo vedeli, da je “cepljenje” ljudi, ki so preboleli kovid-19 nepotrebno, saj je naravna imunost po prebolelosti veliko bolj robustna in trajna kot imunost po “cepljenju”, kolikor ta sploh obstaja. Najnovejše raziskave pa kažejo na to, da “cepljenje” po prebolelosti uniči že pridobljeno imunost. Prebolevniki postanejo ponovno dovzetni za kovid-19. Navajam eno izmed raziskav, ki natančno razlaga, kaj se dogaja.
Najprej moram razložiti nekaj o protitelesih. Na splošno delimo protitelesa na tista, ki antigene le vežejo (angl. binding) in tista, ki antigene nevtralizirajo (angl. neutralizing). Nevtralizacijska protitelesa se vežejo na virus in tako preprečijo njegov vstop v celice. Protitelesa, ki samo vežejo virus, pa ne preprečijo vstopa v celico, nekatera protitelesa celo pomagajo, da lahko virusi lažje vstopajo v celice (temu pojavu rečemo ADE – s protitelesi povezano pospeševanje bolezni).
Vemo, da tvorba nevtralizacijskih protiteles pri tistih, ki so prejeli genske preparate, ne traja dolgo. Na začetku je sicer zelo velika, vendar zelo hitro pojema, po šestih mesecih ostane le še 1,3% prvotne količine nevtralizacijskih protiteles, kot lahko preberete v tej študiji. Zato so po logiki zdravstvenih oblasti potrebni pogosti osvežitveni odmerki.
Naravna imunost seveda ne deluje na tak način. Če smo kovid-19 preboleli, imunski odgovor traja zelo dolgo in se s časom krepi, sploh če so B celice (ki proizvajajo protitelesa) izpostavljene veliko virusnim različicam, ki se malce razlikujejo od originalne različice, ki je povzročila bolezen.
A kaj se zgodi, če kovid prebolimo, potem pa se odločimo, da si bomo dovolili dvakrat vbrizgati genski preparat? Zdravstvene oblasti zatrjujejo, da s tem pridobimo nekakšno “superimunost” in da je to najboljši način, da se zaščitimo. Vendar se je po nekaj mesecih uporabe te strategije izkazalo, da je učinek ravno obraten. Pri tistih, ki so infekcijo preboleli, nato pa se “cepili”, je dinamika nastajanja in pojemanja protiteles enaka kot pri tistih, ki še niso zboleli, ampak so prejeli le genski preparat. Povedano z drugimi besedami, če pri prebolevnikih, ki so bili naravno okuženi in se naknadno niso “cepili”, odgovor imunskega sistema z nevtralizacijskimi protitelesi ostaja in se s časom krepi, se pri prebolevnikih, ki so nato prejeli še genski preparat, nevtralizacijska protitelesa najprej hitro povečajo, nato pa hitro upadejo. “Cepljenje” oziroma genski preparat torej izniči naravno pridobljeno imunost. Vsi prebolevniki tako lahko začnejo svoj boj s kovidom-19 ponovno od začetka.
Na tak način epidemije seveda ne more biti nikoli konec. “Cepivo” povzroči, da naš imunski sistem pozabi, kaj se je prej naučil o tem virusu. Več prebolevnikov bodo prisilili, da prejmejo eksperimentalne genske preparate, manj ljudi bo v populaciji resnično imunih, kajti tudi tisti, ki so naravno imunost že pridobili, bodo postali dovzetni za ponovno infekcijo.
Spike beljakovine in mRNK se zadržujejo v bezgavkah vsaj dva meseca po “cepljenju”
Če na eni strani genski preparati ne prinašajo imunosti oziroma jo celo uničujejo, po drugi strani prinašajo nepredvidljiva tveganja. Novejše raziskave kažejo, da je učinek vbrizgavanja mRNK za izdelavo patogenega spike proteina precej bolj dolgotrajen in da so vbrizgane mRNK nenavadno trdožive. Ko so v tej raziskavi ugotavljali prisotnost mRNK in spike proteinov, so ob zaključku študije (60 dni) spike proteini v bezgavkah še vedno vztrajali. Naj vas spomnim, da je spike protein ključen toksičen protein, ki je sprožitelj večine resnih simptomov kovida.
Kako lahko razumemo te rezultate? Da se tvorba spike proteinov sčasoma ne ustavi! Telo “cepljenih” se spremeni v tovarno toksičnih spike proteinov, ki povzročajo strdke in druge zaplete, ne da bi imeli “gumb za ugašanje”. Zelo verjetna razlaga je, da je razpolovna doba sintetične mRNK, ki jo vbrizgajo, zelo dolga. Pfizerjev preparat vsebuje sintetično mRNK, ki namesto uracila vsebuje pseudouracil, kar prav lahko povzroča njeno slabo razgradljivost in dolgo življenjsko dobo. Nihče ne ve, kako se bo to vse skupaj končalo. Upam, da imajo tisti, ki so dovolili množično uporabo te ne dovolj razvite genske tehnologije na ljudeh, zdaj nočne more, kajti na koncu bodo morali prevzeti odgovornost za ta fiasko.
Zaključne misli
Če povzamem, imunogeni učinki vbrizganih genskih preparatov so dokazano kratkotrajni in v praksi neuporabni, njihovi toksični učinki pa očitno dolgotrajni in še kako resnični.
Samo po sebi se ponuja vprašanje. Ali so scenaristi in režiserji tega resničnostnega šova vedeli za to? Glede na dogodke in dejstva, ki prihajajo na dan, je zelo verjetni odgovor DA. Zaporedje dogodkov je preveč sumljivo, da bi bilo slučajno. Kako bi si sicer lahko razložili, da so zakonodajalci dovolili uporabiti popolnoma nepreizkušeno gensko tehnologijo v množičnem svetovnem programu cepljenja in to brez temeljite preučitve kratkoročne in dolgoročne varnosti te tehnologije?
Karin Rižner 