“Če nisi svoj, si od vsakega.”

— Ante Starčević, hrvaški književnik

V resnici nisem ornitologinja. Mogoče bi moje poslanstvo šlo v smer ptičjeslovstva, a usoda je imela z mano drugačne načrte. Ker sem študirala biologijo – smer biokemija – sem se srečevala tudi z zdravstvenimi temami. Tudi s temo cepljenja. Imunologijo sem poslušala in opravljala izpit pri starosti slovenske imunologije prof. dr. Marjanu Vozlju. Pri predavanjih je večkrat omenil cepljenje v samih presežnikih. Vsemu, kar sem tam slišala, sem naivno verjela. Tako je to v mladosti, ko še nimaš dovolj izkušenj. Zato je indoktrinacija tako močna. Tudi pri meni je bila. Verjela sem “sodobni” imunologiji in medicini, verjela sem v cepljenje, verjela sem pediatrinji, verjela sem zdravstvenemu sistemu in zdravstvenim oblastem. Ko sta se moja otroka rodila, sem ju dovolila cepiti; še več, mislila sem, da jima s tem delam veliko uslugo. VELIKANSKA NAPAKA!

Z nepremišljenim dejanjem mi je uspelo uničiti imunski sistem dvema popolnoma zdravima otrokoma, ki sta imela vse potenciale, da živita zdravo, srečno in plodno življenje. Namesto tega smo dve desetletji posvetili vsako minuto našega življenja “gašenju požara”. Neprespane noči, neprestane bolezni, jok in bolečina, nevrološki zapleti, alergije, kronične infekcije, specialne diete in še in še so krojile naše družinsko življenje. Z vsemi čustvenimi travmami vred. Ne, nismo bili srečna družina s popoldanskimi nedeljskimi izleti in prijetnimi druženji s prijatelji. Namesto tega smo garali kot živina, trpeli neskončne muke popolne izolacije, porabili ogromne količine denarja za zdravljenje, potovali v tujino, da bi našli pomoč in tako dalje. Ob tem sem “ukradla” svojima otrokoma še kvalitetni čas z neobremenjeno mamo, ki se lahko posveča samo otrokom. Ha! Namesto tega sem leta tičala v medicinski knjižnici, za knjigami in računalnikom. Vsako jutro sem vstajala ob 3.30, da sem lahko študirala, preden se je družina zbudila in se odpravila od doma.

Ne, moje materinstvo se je prelevilo v čudno spako. Nenadoma otrokoma nisem bila več mama, možu nisem bila več žena. Nič več. Bila sem “kriva zločina”, da sem zaupala tistim, ki niso imeli pojma o tem, o čemer so govorili! In zato sem želela to popraviti in se prelevila v raziskovalko in terapevtko. Ko danes gledam nazaj, vidim, da nisem imela kakšne boljše izbire. Sodobna medicina uporablja vse mogoče invazivne posege, zaradi katerih bolniki nato trpijo hude posledice. Ko se posledice zgodijo, pa pogleda stran in jih prepusti usodi. Nekateri se vdajo, nekateri ne.

Na tej izkušnji sem se naučila največ. Zdaj vsak poseg, ukrep ali proces v telesu preučim z dlakocepsko natančnostjo. Ja, ceno sta plačala moja otroka, imajo pa zato veliko prednost tisti, ki se obračajo name po pomoč že več kot 20 let. Ker mi ni vseeno zanje!

Nič več ne jemljem vse kot suho zlato. Vsako informacijo petkrat preverim. Ne sledim slepo nobenim znanstvenikom, strokovnjakom ali profesorjem. Študiram dneve in (včasih tudi noči) iščem, raziskujem, povezujem, nadgrajujem in analiziram. Sem velik skeptik in nejeverni Tomaž po naravi. Izkušnja s cepljenjem pa me je dodatno naučila, da stvari niso take, kot so videti v promocijskem besedilu. Najprej se je treba naučiti ločiti zrnje od plev. Kar je dandanes vedno večji izziv, saj smo zaradi medmrežja izpostavljeni preveč informacijam. Verjetno je tam več kot polovica zavajujočih in lažnih informacij.

Še ena moja poučna izkušnja. Že 18 let se ukvarjam z energijsko medicino – v prvi vrsti bioresonančno metodo. Ko sem prvič prišla v stik s to metodo, sem po svoji stari navadi odreagirala povsem skeptično. Ker pa sem iskala dobro metodo za pomoč pri kroničnih stanjih, sem vseeno raziskovala naprej. Veste, kaj me je dokončno prepričalo, da je bioresonančna metoda dober izbor? Quackwatch – ameriška spletna stran, kjer načrtno diskreditirajo “šarlatanske” in “neznanstvene” metode predvsem s področja komplementarne medicine. Na tej spletni strani je bila bioresonančna metoda opisana kot največja prevara stoletja. Ker sem se do takrat že naučila, da so najboljše metode vračanja zdravja tiste, ki jih predstavniki šolske medicine najbolj napadajo, sem se odločila, da se z bioresonančno metodo pobliže spoznam. Še danes mi ni žal.

Zbadljivka ali poklon?

Najprej naj razčistim nejasnosti. Da, študirala sem biologijo. Moja specializacija je bila sicer biokemija (in kasneje v magistrskem študiju mikrobiologija), vendar sem v tretjem letniku odkrila tudi svojo ljubezen do ptičev. Ta še traja, zato je ornitologija še vedno moj hobi. Za ptičjeslovstvo sem zelo hitro navdušila še svojega moža, ki je kasneje svoj hobi pretopil v profesionalno ornitologijo. Večkrat skupaj planinariva in “ptičariva” na terenu. Lahko naju spoznate po daljnogledu okoli vratu.

Razen diplomskega in magistrskega dela nisem nikoli objavljala znanstvenih del. Občasno se moje ime pojavi v ornitološki strokovni literaturi, saj dodam kakšno opažanje iz terena, ko mož piše strokovne članke. To so moje edine objave v znanstveni literaturi, zato so me nekateri proglasili za ornitologinjo. Za takšno označbo moraš imeti zelo veliko znanja s tega področja, poleg tega pa ogromno prakse s terena. Hvaležna sem vsem tistim, ki so me zaradi poskusa diskreditacije na področju problematike cepljenja označili za ornitologinjo, saj je zame to zelo velik poklon!

Če želite povedati svoje mnenje o katerikoli temi (Bog ne daj, da je celo kontroverzna), pozabite na naše medije. Revije, časopisi, radio in televizija ne poročajo več o ničemer, kar bi bilo kakorkoli relevantno za življenje na planetu Zemlja (mogoče nikoli niso, ampak sem bila očitno mlajša in naivna). Ker sem iz generacije, ki še ni rasla z računalniki in mobilnimi telefoni, mi Facebook, Instagram in ostala socialna omrežja niso prav pri srcu. Kaj človeku ostane, če hoče, da se občasno sliši njegov glas?

Blog!

Še eno pojasnilo. Že dolgo sem si želela pisati blog (vmes je to že prišlo iz mode), vendar za to nikoli ni bilo časa. Potem pa se je zgodila cenzura mojega intervjuja na Radio Prvi, hkrati pa so nam prepovedali delati zaradi corone in sedim doma. Zdaj je očitno pravi čas, da povem svoje. Čeprav bi morala v tem času pravzaprav pripravljati naslednji seminar. 😦