Nas bo “odrešilo” cepivo proti corona virusu?

Veliko ljudi me sprašuje o mojem mnenju, ali bo in kdaj bo cepivo proti novemu korona virusu ugledalo luč sveta. Moje osebno mnenje je, da ne bo. Če bo, bo nevarno in kontraproduktivno ali pa čisti nateg.

Zakaj nateg? Zavedajmo se, da povprečen Zemljan NE MORE preveriti trditev proizvajalcev cepiv o varnosti in učinkovitosti, predvsem pa NE MORE preveriti resnične vsebine cepiv. Ker je ameriška oblast proizvajalce cepiv davnega leta 1986 odrešila materialne in kazenske odgovornosti za posledice na zdravju prejemnikov njihovih izdelkov, se je zgodilo neizbežno. Cepiva imajo pri plasiranju na trg poseben režim – so praktično nepreskušena, poleg tega pa nad kvaliteto ni neodvisnega nadzora. Torej lahko vsak proizvajalec naredi karkoli, vgradi v cepivo karkoli, trdi pa tudi karkoli hoče. Če cepivo potem ne deluje? Ups, zelo nam je žal, a obstaja primarna in sekundarna odpoved cepiv, ki sta večinoma subjektivni problem prejemnika. Če pa nista, je pa krivo “napačno rokovanje” s cepivom ali pa nepričakovana mutacija virusa. Vse pride prav, samo da je pozornost strokovne in splošne javnosti obrnjena drugam, stran od proizvajalcev, ki v vmesnem času pridno štejejo cekine na svojih bančnih računih.

Cepiva so marketinško postala prava zlata jajca. Zakaj mislite, da se Bill Gates in podobni tako zgrinjajo okoli tega posla? Ker je fantastično donosen. Poglejte domačo stran enega največjih proizvajalcev cepiv GlaxoSmithKline (GSK), kako se hvalijo, kakšen posel so cepiva. V nekaterih državah so zdravstvene oblasti še tako nore, da njihove izdelke predpišejo kot obvezne! Hura!

Če pogledamo zadevo skozi prizmo donosnosti cepiv, zakaj imamo v redni uporabi po svetu samo peščico cepiv za nekaj nalezljivih bolezni? 17 običajnih in 8 eksotičnih? Ste se kdaj vprašali, zakaj (še vedno) ni cepiva proti HIV, čeprav je od odkritja virusa minilo že skoraj 40 let? Se sprašujete, zakaj (še vedno) ni cepiv proti drugim korona virusom, kot sta tista, ki sta povzročila SARS in MERS? Od izbruha SARS je minilo že 17 let! Še vedno ni cepiva proti respiratornem sincicijskem virusu (RSV), čeprav so ga razvili že v 60. letih 20. stoletja in bi ga z veseljem vbrizgavali v dojenčke. In še bi lahko naštevala.

Odgovor dobimo v imunološki literaturi, daleč stran od odrskih luči in publicitete. Oglejmo si nekaj dejstev. V imunologiji se pojav imenuje Antibody-Dependent Enhancement (ADE) in razlago (pojava, ne pa tudi mehanizma) najdete v vseh sodobnih imunoloških učbenikih (in na Wikipediji). ADE je po domače povedano pojav, ko virusi ob prvem stiku z imunskim sistemom sprožijo nastanek protiteles, ki pri naslednjem stiku povečajo občutljivost na virus. Protitelesa imajo očitno dva obraza: lahko zaščitijo pred boleznijo (pazite, ne pred infekcijo!) ali pa naredijo človeka bolj občutljivega za infekcijo. Nekatera protitelesa povečajo sposobnost virusov, da okužijo tarčne celice. Infektivnost virusa se zato pri teh osebah zelo poveča, pa tudi potek bolezni je bistveno hujši. To se lahko zgodi po naravnih infekcijah ali cepljenjih. Tipični predstavniki naravnih infekcij s pojavom ADE so: virusi gripe, RSV, corona virusi (SARS, MERS), Dengue, WNV, Zika, Ebola, HIV, EBV, HSV. —Še bolj pogosto pa se to dogaja po (predvsem mrtvih) virusnih cepivih: mrtvo cepivo proti ošpicam, RSV, gripi, Chikungunya virusu, korona virusi (med drugim sars-cov-2).

—Mehanizmi, zakaj pride do ADE, niso znani. Obstaja precej hipotez, vendar pravega odgovora še ni.

Za boljšo ilustracijo problematike ADE navajam povzetek preglednega strokovnega članka, bolj radovedni pa lahko preberejo cel članek.

“Understanding immune responses to viral infections is crucial to progress in the quest for effective infection prevention and control. The host immunity involves various mechanisms to combat viral infections. Under certain circumstances, a viral infection or vaccination may result in a subverted immune system, which may lead to an exacerbated illness. Clinical evidence of enhanced illness by preexisting antibodies from vaccination, infection or maternal passive immunity is available for several viruses and is presumptively proposed for other viruses. Multiple mechanisms have been proposed to explain this phenomenon. It has been confirmed that certain infection- and/or vaccine-induced immunity could exacerbate viral infectivity in Fc receptor- or complement bearing cells- mediated mechanisms. Considering that antibody dependent enhancement (ADE) is a major obstacle in vaccine development, there are continues efforts to understand the underlying mechanisms through identification of the epitopes and antibodies responsible for disease enhancement or protection. This review discusses the recent findings on virally induced ADE, and highlights the potential mechanisms leading to this condition.”

Maria K. Smatti, Asmaa A. Al Thani, and Hadi M. Yassine. Viral-Induced Enhanced Disease Illness, Front Microbiol. 2018; 9: 2991. Published online 2018 Dec 5. doi: 10.3389/fmicb.2018.02991 PMCID: PMC 6290032 PMID: 30568643

Če povzamem, strokovnjaki še ne znajo narediti varnega in učinkovitega cepiva proti korona virusom, tudi novemu korona virusu ne. Ker ne poznajo in razumejo mehanizmov, ki pripeljejo do ADE. Ampak take malenkosti niso nikoli ustavile dobička lačnih korporacij. Tudi tokrat jih ne bodo.

Se še sprašujete, zakaj sem govorila o nategu?

Pred tremi leti brez cenzure

Intervju novinarke Bogi Pretnar objavljen v Sobotni prilogi Dela 7.4.2017

Pred natančno tremi leti od cenzure je bil v sobotni prilogi Dela objavljen intervju, ki je nastal pod taktirko izkušene in profesionalne novinarke Bogi Pretnar. Takrat je šel skozi sito na srečo brez cenzure. Čeprav sva govorili tudi o nekaterih nedotakljivih temah. Intervju Drogiramo se s čokolado in ostajamo lačni lahko preberete tukaj, če ga še niste. Je še vedno aktualen. Vedno bolj.

Ker je intervju dolg, bo moj blog danes kratek. Prijetno branje!

Odgovor novinarke na cenzuro

Nazdravljam novinarki Cirili Štuber za njeno pogumno in pokončno držo

Različni ljudje me v zadnjih dveh tednih pozivajo, naj odgovorim na pojasnitev odgovornega urednika Radia Prvi o umiku intevjuja iz arhiva. To je včeraj storila novinarka Cirila Štuber. Napisala je tako dobro in utemeljeno, da jaz nimam več kaj dodati. 🙂

Njen odgovor si lahko preberete tukaj:

Hvala, Cirila, ker ščitiš neodvisno četrto vejo oblasti. Samo tako bo naša demokracija preživela.

Dobila sem novo “partizansko ime” – pseudoznanstvenica!

Pot je jasna; resnica leze izpod preproge

 

Brez skrbi, moji blogi ne bodo govorili ves čas le o meni. Moj ego ni tako velik. 😉 A glede na to, da se že 20 let spogledujem z vsemi možnimi osebnimi diskreditacijami in nalepkami, je najboljša taktika, da povem resnico, najprej o sebi. Naprej je pot jasna, dejstva bodo prišla na dan, na tak ali drugačen način. Vedno pridejo.

Diskreditacij očitno še ne bo konec. Nenadoma nisem več ornitologinja. Postala sem pseudoznanstvenica!

Nenadoma lahko celo nekateri ljudje, ki niso znanstveniki, v tej Sloveniji odločajo o tem, kaj je znanstveno in kaj ne. In kaj lahko kdo pove javno kot svoje mnenje (če ga vprašajo) in kaj ne.

Kakorkoli, zahvaljujem sem neutrudnemu naporu skupine, ki je dosegla umik intervjuja, ki sva ga posneli skupaj z novinarko Radia Prvi Cirilo Štuber dne 7.4.2020 in je šel v eter naslednji dan. Že 9. aprila se je zgodila cenzura in posnetek intervjuja je bil umaknjen iz arhiva oddaj; potem pa se je po spletu začel lov na čarovnice, da bi dosegli še umik posnetkov, ki so jih nekateri navdušeni poslušalci delili na najrazličnejše načine. Lov se je končal brez večjega uspeha. Posnetek veselo kroži naprej.

Edini rezultat te cenzure: intervju je poslušalo bistveno večje število ljudi. Če se cenzura ne bi zgodila, bi intervju odšel v pozabo praktično brez večjega odziva. Intervju je bil informativne narave in njegov namen je bil razširiti obzorja ljudi. Širjenje novih idej je tudi v znanosti zelo pozitivna lastnost – vsakega dobrega znanstvenika. To tudi jaz rada počnem, kljub temu, da nisem znanstvenica in to svetujem večini ljudi, s katerimi sem v stiku. Drugače se lahko zgodi mnogo zelo tragičnih posledic.

Krasen primer “zaplankanosti” znanosti je zgodba o dr. Ignazu Semmelweisu, madžarskemu zdravniku iz 19. stoletja. Danes ga imenujemo očeta antiseptičnih postopkov, saj je na možnost prenosa povzročiteljev bolezni z rokami ali zdravniškimi pripomočki opozoril dve desetletji pred Pasteurjem! Delal je na dunajski bolnišnici, kjer so rojevale mnoge matere in po porodu množično dobile obporodne okužbe (kar se je redko dogajalo pri porodih na domu). V tistih časih je bila t.i. poporodna vročica usodna za mnogo porodnic. Semmelweis je pravilno opazil in pravilno zaključil, da je za večino obporodnih okužb krivo dejstvo, da se zdravniki, ki so pomagali pri porodu, pred tem niso umili rok. Lahko so v porodno sobo prišli celo neposredno iz secirnice, kjer so imeli trupla. V enem trenutku so imeli opravka s trupli, v drugem s porodnico. Za današnje čase nedoumljivo!

V bolnišnici, kjer je dr. Semmelweis delal, je uvedel strogo higieno rok. Najprej z odličnimi uspehi. A je pri tem seveda naletel na ogromen odpor osebja. Semmelweisa so v naslednjih 15 letih na vse načine ovirali na njegovi profesionalni poti.

Semmelweisovi principi zaščite porodnic s predhodnim umivanjem rok zdravniškega osebja so med zdravniškimi krogi naleteli na neusmiljeno kritiko in posmeh. Ob spoznanju, koliko porodnic umre vsak dan zaradi omejenosti zdravniških “znanstvenih” krogov, on pa ne more storiti ničesar, je Semmelweis doživel živčni zlom. Kolegi so ga razglasili za neprištevnega in ga zaprli v umobolnico, kjer je hitro umrl, star komaj 47 let. Tako so se očitno v 19. stoletju znebili drugače mislečih.

Še dobro, da se nam v 21. stoletju dogaja “le” cenzura.

Zakaj sem svobodomiselna?

“Če nisi svoj, si od vsakega.”

— Ante Starčević, hrvaški književnik

V resnici nisem ornitologinja. Mogoče bi moje poslanstvo šlo v smer ptičjeslovstva, a usoda je imela z mano drugačne načrte. Ker sem študirala biologijo – smer biokemija – sem se srečevala tudi z zdravstvenimi temami. Tudi s temo cepljenja. Imunologijo sem poslušala in opravljala izpit pri starosti slovenske imunologije prof. dr. Marjanu Vozlju. Pri predavanjih je večkrat omenil cepljenje v samih presežnikih. Vsemu, kar sem tam slišala, sem naivno verjela. Tako je to v mladosti, ko še nimaš dovolj izkušenj. Zato je indoktrinacija tako močna. Tudi pri meni je bila. Verjela sem “sodobni” imunologiji in medicini, verjela sem v cepljenje, verjela sem pediatrinji, verjela sem zdravstvenemu sistemu in zdravstvenim oblastem. Ko sta se moja otroka rodila, sem ju dovolila cepiti; še več, mislila sem, da jima s tem delam veliko uslugo. VELIKANSKA NAPAKA!

Z nepremišljenim dejanjem mi je uspelo uničiti imunski sistem dvema popolnoma zdravima otrokoma, ki sta imela vse potenciale, da živita zdravo, srečno in plodno življenje. Namesto tega smo dve desetletji posvetili vsako minuto našega življenja “gašenju požara”. Neprespane noči, neprestane bolezni, jok in bolečina, nevrološki zapleti, alergije, kronične infekcije, specialne diete in še in še so krojile naše družinsko življenje. Z vsemi čustvenimi travmami vred. Ne, nismo bili srečna družina s popoldanskimi nedeljskimi izleti in prijetnimi druženji s prijatelji. Namesto tega smo garali kot živina, trpeli neskončne muke popolne izolacije, porabili ogromne količine denarja za zdravljenje, potovali v tujino, da bi našli pomoč in tako dalje. Ob tem sem “ukradla” svojima otrokoma še kvalitetni čas z neobremenjeno mamo, ki se lahko posveča samo otrokom. Ha! Namesto tega sem leta tičala v medicinski knjižnici, za knjigami in računalnikom. Vsako jutro sem vstajala ob 3.30, da sem lahko študirala, preden se je družina zbudila in se odpravila od doma.

Ne, moje materinstvo se je prelevilo v čudno spako. Nenadoma otrokoma nisem bila več mama, možu nisem bila več žena. Nič več. Bila sem “kriva zločina”, da sem zaupala tistim, ki niso imeli pojma o tem, o čemer so govorili! In zato sem želela to popraviti in se prelevila v raziskovalko in terapevtko. Ko danes gledam nazaj, vidim, da nisem imela kakšne boljše izbire. Sodobna medicina uporablja vse mogoče invazivne posege, zaradi katerih bolniki nato trpijo hude posledice. Ko se posledice zgodijo, pa pogleda stran in jih prepusti usodi. Nekateri se vdajo, nekateri ne.

Na tej izkušnji sem se naučila največ. Zdaj vsak poseg, ukrep ali proces v telesu preučim z dlakocepsko natančnostjo. Ja, ceno sta plačala moja otroka, imajo pa zato veliko prednost tisti, ki se obračajo name po pomoč že več kot 20 let. Ker mi ni vseeno zanje!

Nič več ne jemljem vse kot suho zlato. Vsako informacijo petkrat preverim. Ne sledim slepo nobenim znanstvenikom, strokovnjakom ali profesorjem. Študiram dneve in (včasih tudi noči) iščem, raziskujem, povezujem, nadgrajujem in analiziram. Sem velik skeptik in nejeverni Tomaž po naravi. Izkušnja s cepljenjem pa me je dodatno naučila, da stvari niso take, kot so videti v promocijskem besedilu. Najprej se je treba naučiti ločiti zrnje od plev. Kar je dandanes vedno večji izziv, saj smo zaradi medmrežja izpostavljeni preveč informacijam. Verjetno je tam več kot polovica zavajujočih in lažnih informacij.

Še ena moja poučna izkušnja. Že 18 let se ukvarjam z energijsko medicino – v prvi vrsti bioresonančno metodo. Ko sem prvič prišla v stik s to metodo, sem po svoji stari navadi odreagirala povsem skeptično. Ker pa sem iskala dobro metodo za pomoč pri kroničnih stanjih, sem vseeno raziskovala naprej. Veste, kaj me je dokončno prepričalo, da je bioresonančna metoda dober izbor? Quackwatch – ameriška spletna stran, kjer načrtno diskreditirajo “šarlatanske” in “neznanstvene” metode predvsem s področja komplementarne medicine. Na tej spletni strani je bila bioresonančna metoda opisana kot največja prevara stoletja. Ker sem se do takrat že naučila, da so najboljše metode vračanja zdravja tiste, ki jih predstavniki šolske medicine najbolj napadajo, sem se odločila, da se z bioresonančno metodo pobliže spoznam. Še danes mi ni žal.

Kako sem postala "ornitologinja"?

Zbadljivka ali poklon?

Najprej naj razčistim nejasnosti. Da, študirala sem biologijo. Moja specializacija je bila sicer biokemija (in kasneje v magistrskem študiju mikrobiologija), vendar sem v tretjem letniku odkrila tudi svojo ljubezen do ptičev. Ta še traja, zato je ornitologija še vedno moj hobi. Za ptičjeslovstvo sem zelo hitro navdušila še svojega moža, ki je kasneje svoj hobi pretopil v profesionalno ornitologijo. Večkrat skupaj planinariva in “ptičariva” na terenu. Lahko naju spoznate po daljnogledu okoli vratu.

Razen diplomskega in magistrskega dela nisem nikoli objavljala znanstvenih del. Občasno se moje ime pojavi v ornitološki strokovni literaturi, saj dodam kakšno opažanje iz terena, ko mož piše strokovne članke. To so moje edine objave v znanstveni literaturi, zato so me nekateri proglasili za ornitologinjo. Za takšno označbo moraš imeti zelo veliko znanja s tega področja, poleg tega pa ogromno prakse s terena. Hvaležna sem vsem tistim, ki so me zaradi poskusa diskreditacije na področju problematike cepljenja označili za ornitologinjo, saj je zame to zelo velik poklon!

Zakaj sem začela pisati blog?

Če želite povedati svoje mnenje o katerikoli temi (Bog ne daj, da je celo kontroverzna), pozabite na naše medije. Revije, časopisi, radio in televizija ne poročajo več o ničemer, kar bi bilo kakorkoli relevantno za življenje na planetu Zemlja (mogoče nikoli niso, ampak sem bila očitno mlajša in naivna). Ker sem iz generacije, ki še ni rasla z računalniki in mobilnimi telefoni, mi Facebook, Instagram in ostala socialna omrežja niso prav pri srcu. Kaj človeku ostane, če hoče, da se občasno sliši njegov glas?

Blog!

Še eno pojasnilo. Že dolgo sem si želela pisati blog (vmes je to že prišlo iz mode), vendar za to nikoli ni bilo časa. Potem pa se je zgodila cenzura mojega intervjuja na Radio Prvi, hkrati pa so nam prepovedali delati zaradi corone in sedim doma. Zdaj je očitno pravi čas, da povem svoje. Čeprav bi morala v tem času pravzaprav pripravljati naslednji seminar. 😦