Primožu v slovo
Danes ne bom pisala o zdravstvenih, socioloških ali političnih temah. Danes bom napisala hvalnico ob odhodu mojega moža Primoža. Poslovil se je 8. maja v jutranjih urah.
Kaj sploh lahko rečem o skupnem življenju, ki je trajalo kar 44 let? Kaj sploh lahko rečem o njem, ki je bil resnično dober človek?
Celo življenje se je trudil za zdrav svet in zdravo okolje. Naravovarstvo je bilo njegovo poslanstvo. V bistvu sva se odlično dopolnjevala – on je skrbel za zdravje narave, jaz pa za zdravje ljudi. Oba sva bila žal pesimista, kar se tiče prihodnosti sveta. Vedno sva stavila o tem, kako se bo v 21. stoletju končala zahodna civilizacija – ali se bo končala zaradi zdravstvene katastrofe (moj pogled) ali zaradi okoljske katastrofe (njegov pogled).
Kljub pesimizmu njegov trud ni nikoli opešal. Kot varstveni ornitolog pri Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS) je imel obilico naravovarstvenega dela. Veliko časa je pretičal na terenu, na popisih ptic in krajine, sodeloval s krajinskimi parki pri nas in v tujini ter pisal strokovne članke, poročila in prijave na razpise. Precej let je urejal strokovno ornitološko revijo Acrocephalus in pomagal, da so ugledale luč sveta nekatere ornitološke knjige, kot je Atlas ptic Slovenije in slovenski prevod najboljšega ornitološkega ključa za določanje ptic založbe Collins.
Danes, ko gledam nazaj, sem ugotovila, da sem pravzaprav jaz tista, ki ga je “okužila” z ljubeznijo do ptic. Pri študiju biologije so me v 3. letniku začele zanimati ptice. Ker sem ves čas govorila o njih in gledala za njimi, so začele zanimati tudi njega. Tako sva skupaj hodila v naravo in jih opazovala ter poslušala njihovo petje. Konjiček je pri njem kasneje prerasel v profesionalno kariero ornitologa. Vedno je rekel, da ima sanjsko službo, v kateri je res užival.
Kot mož in oče je bil družini vedno v oporo. Bil je oseba z velikim srcem. Resnično prijazen in ponižen, ker se je počutil majhen v primerjavi z naravo, ki jo je sprejemal z odprtim srcem in odprtim umom. S tem je dobil tudi jasnost, ki mu je pomagala na videz brez truda reševati življenjske probleme. Priznam, da smo mu to jasnost večkrat zavidali.
Kaj ob koncu sploh še ostane drugega kot zahvala? Hvala ti, dragi Primož, iz vsega srca. Imela sem čast, da si delil z mano sebe in svoj svet, za kar bom večno hvaležna.
Bil si najbolj plemenit človek, ki sem ga poznala. Pogrešali te bomo. Zelo. Brez tebe bo svet bolj mračen.
Karin Rižner 