Avtor: Tomaž Rižner
Ameriške volitve kot zadnja epizoda sezone
V ZDA se je končala epizoda resničnostnega šova, imenovana Volitve. Še malo prej skrajno sovražni nasprotniki, ki so se pred nekaj dnevi zmerjali z najbolj zavržnimi pridevniki »komunist« in »Hitler«, so si pred kamerami prijateljsko podali roke, si čestitali in skupaj odšli na pijačo. Po predstavi si igralci podajo roke in se priklonijo občinstvu. Torej nam! V resnici se namreč ne sovražijo zares, so sodelavci v istem šovu. Nekoliko bodo zamenjali vloge in skupaj igrali naprej v naslednjih epizodah.
Letošnje ameriške volitve vidim kot zaključek nekega procesa, ki bi ga lahko imenoval kovidna bitka ali kovidna zgodba. Velika zgodba globalnega resničnostnega šova v razširjeni sezoni v letih od 2020 do 2024. Ta zgodba je zdaj nekako zaključena in scenaristi se bodo morali spomniti nekaj novega.
Epizoda je bila sicer zelo zabavna za gledanje od zunaj. Prej se nisem zavedal, da so ZDA glede volitev takšna ekstremna banana republika. Zdaj sem prepričan, da ima celo Papua Nova Gvineja bolj demokratičen, pravičen, zakonit in transparenten volilni sistem od ZDA. Ni treba posebej poudarjati, da je volilni sistem v ZDA namenoma takšen in da so ga pilili do sedanje »popolnosti« več kot dvesto let.
Kdo je zmagal?
V epizodi Volitve je zmagal Donald Trump, superzvezdnik resničnostnih šovov, televizijskih in globalnih. V štiri leta trajajoči sezoni Kovidna bitka pa je zmagal sistem.
Že prej smo lahko opazovali, kako glavni akterji boja za svobodo postajajo zvezde znotraj sistema: če ne na Youtubu, pa na Rumblu, če ne na Twitterju, pa na Substacku. Povsod so skupaj s slavo dobili tudi večji del pogače, nekateri celo zelo velik del. Tako pač sistem deluje: ljudem daje možnost, da postanejo del njega. In ko si del sistema, ga pač ne boš več rušil. Sistem ima palico in korenček, ima breme kreditov in ogromne dohodke. Vsi imamo na eni strani hipoteke in na drugi strani želje po lepem življenju. In tako nas sistem obvladuje. Če v tem ne bi bil uspešen, se ne bi obdržal do zdaj.
Z ameriškimi volitvami je sistem dokončno integriral praktično vse največje zvezde našega gibanja. Praktično vsi so podprli navezo Musk/Trump kot rešitelja in zdaj slavijo zmago. Dejanske borce, ki še razumejo, za kaj gre v resnici, je sistem tako zreduciral na minimum.
To je zaenkrat očitno sicer samo za ZDA, ampak od tam itak prihajajo vse zvezde na obeh straneh barikad, vsi ostali smo samo provinca in periferija, ki ponavlja iste predstave v nadaljevanki, samo epizode pridejo na spored malo kasneje. Iz ZDA so tudi vsi scenaristi in režiserji globalnega resničnostnega šova. Zato pričakujem, da bo tudi pri nas in drugje podobno.
Kako sistem deluje
S koncem te podaljšane sezone resničnostnega šova smo se naučili, kako sistem deluje: vsaka posamična zgodba znotraj večje zgodbe je trženjska operacija, namenjena reguliranju vedenja ljudi, izvedena z najsodobnejšimi psihološkimi metodami in z uporabo najsodobnejše tehnologije. Osnovni namen teh operacij je seveda zavajanje javnosti, da verjame neresnično zgodbo o dejanskem stanju sveta in se zato odloča drugače, kot bi se, če bi vedela resnico. Operacije pa so sistematično speljane tako, da nasprotnike speljejo v ogrado oziroma slepo ulico, kjer sicer lahko na ves glas kričijo po svojih željah, vendar jih sistem tam laže kontrolira in nevtralizira. In natančno to se je zgodilo v zadnjih epizodah, ki so se zaključile z volitvami.
Dejansko stanje sveta je takšno: zmagovalec Trump je na vsa pomembna mesta v zunanji in notranji politiki imenoval vojne hujskače in borce proti antisemitizmu (beri: podpornike sistematičnega pobijanja otrok v Gazi). Lažna zgodba pa je takšna: milijarderja Musk in Trump sta žrtvovala svoj s krvavimi žulji prislužen denar, da sta rešila svobodo govora, ameriške sanje in svet.
Človeštvo, ki to verjame, je res tako naivno in lahkomiselno, da si kaj boljšega niti ne zasluži. In mi smo del tega človeštva. Nepomemben del. Lahko samo gledamo, skušamo razumeti in trpimo. Človeštvu pa niti ne morem zameriti, saj so operacije z najnovejšimi tehnologijami res profesionalno izpeljane.
Vsekakor je problem sistem, ne pa njegovi posamični služabniki ali njihove posamične zarote. Z volitvami se je zamenjal samo obraz na recepciji, korporacija je ista. Globalni kapitalistični imperij koraka naprej brez najmanjše ovire in brez najmanjše spremembe. Morda bodo res zdaj trpeli Iranci namesto Ukrajincev, ampak imperij tako ali tako ne vidi nobene razlike med njimi. Tudi večina njegovih podpornikov ne bi znala pokazati na zemljevidu katere od teh držav.
Pomen za naše zdravje
Pravniški superzvezdnik našega gibanja Robert Kennedy, eden najslavnejših anticepilcev na svetu, bo po napovedih postal ameriški minister za zdravstvo. Naši ameriški kolegi slavijo, šampanjec teče v potokih, naše zdravje je rešeno, svet je rešen. Kennedy napoveduje radikalne spremembe, frontalni napad na birokracijo in korupcijo v zdravstveni regulativi in javnem zdravstvu. Kakšna pa bo realnost, bo pokazal čas. Prepričan sem, da ga bo sistem integriral. Njegovi zakonski predlogi se bodo izgubili in spremenili do neprepoznavnosti v neskončnih diskusijah in debatah v kongresnih komisijah in podkomisijah, ki jih z lobiranjem (beri podkupninami) popolnoma obvladuje farmacevtski industrijski kompleks.
Morda bo sicer res razkrito kakšno novo dejstvo, ki bo nam (majhni skupini ljudi z odprtimi očmi) potrdilo, da smo imeli prav. S sodelovanjem medijev pa to dejstvo nikoli ne bo prišlo do večine ljudi. Velika večina ljudi se bo še naprej cepila, goltala pomirjevala, statine in na desetine vrst ostalih tablet, ki predstavljajo molzne krave za dobičke farmacevtske industrije in investicijskih skladov, ki so zdaj dokončno zmagali v kovidni bitki. Psi so sicer lajali, karavana pa je šla dalje.
Ali obstaja upanje?
Vendarle pa se moramo zavedati, da po drugi strani niti ni vse samo črno. Pokazalo se je namreč, kakšen je edini način, s katerim lahko vplivamo na sistem. Z vključitvijo prejšnjih nasprotnikov v sistem se ta vendarle mora minimalno popraviti in spremeniti. Samo z integriranjem v sistem preko povratnih procesov lahko z velikimi napori minimalno spremenimo smer sistema. V omejenem obsegu smo vendarle bili uspešni: če se ne bi odločno uprli v kovidni noriji, bi zdaj lahko imeli obvezno cepljenje proti prehladu z zapornimi kaznimi za necepljene.
Če bo Kennedy res imenovan za sekretarja za zdravstvo, bo nekaj sigurno dosegel. Svet ne bo rešen, do majhnih sprememb sistema pa bo zanesljivo prišlo. Navsezadnje je že do zdaj žrtvam stranskih učinkov cepljenja in drugih medicinskih postopkov pomagal od farmacevtskih podjetij iztožiti milijonske odškodnine. Zato mu dajmo priložnosti tudi v novi vlogi na drugi strani barikad! Z zanimanjem bom spremljal, koliko bodo on in drugi naši slavni somišljeniki dosegli v boju z globalnim kapitalom.
Karin Rižner 