»Ko so prišli po komuniste,
sem ostal tiho; nisem bil komunist.
Ko so prišli po sindikaliste,
nisem spregovoril; nisem bil član sindikalistov.
Ko so prišli po Žide,
sem ostal tiho; nisem bil Žid.
Ko so prišli po mene,
ni bilo nikogar več, ki bi spregovoril.«
Martin Niemöller, nemški pastor (1892-1984)
Vojna je prišla in vojna je bila dobljena. Dokaz je častni prelet vojaških NATO (!) letal nad Slovenijo. Ampak na vratih je ponovno sovražnik. Pride jeseni, pozimi ali spomladi? Situacija je resna in potrebni so resni ukrepi. Vsaj tako nas želijo prepričati oblasti s svojo retoriko.
Preživeli smo virus, preživeli smo karanteno, preživeli smo osamljenost, preživeli smo omejevanje gibanja, prepovedi dela, cenzure, ovajanja sosedov, triažo v domovih za ostarele, afere z zaščitnimi sredstvi, afere na mejah… Ljudje smo zelo odporni. Predvsem pa smo očitno zelo prilagodljivi.
Sociološki preskus v preteklih treh mesecih je ponovno pokazal, da je krepka večina ljudi konformistov in se takoj podredi družbenim normam oziroma ukrepom. Ljudje smo tiho in delamo, kar nam avtoritete naročijo. Tudi če so zapovedana dejanja vprašljiva, neumna, nepotrebna, kontraproduktivna, škodljiva, nezakonita ali celo neetična, ostajamo tiho, sklonimo glave in ubogamo.
Pojav pravzaprav ni presenetljiv. Človeška družba že dolga tisočletja deluje tako, da dejanja posameznikov narekuje predvsem strah. Strah pred izgubo življenja, strah pred izgubo položaja, strah pred izgubo doma, zavetja, hrane, ljubezni, podpore in varnosti. Sodobna družba deluje na povsem istih principih, s tem da ima zaradi množičnih medijev veliko prednost, saj lahko prek njih vpliva na ogromno število ljudi naenkrat.
Oglejmo si, kako je tiranija strahu v primeru covid-19 opravila z našim zdravim razumom. V medije je nedavno prišla šokantna novica: Evropska unija je namenila 2,4 milijarde evrov za nakup cepiva proti covid-19. AstraZeneca – farmacevtski gigant bo evropske države oskrbel z do 400 milijoni odmerkov poskusnega cepiva proti covid-19, ki bo predvidoma na voljo do konca poletja. Čeprav je povsem jasno, da varnega in učinkovitega cepiva prej kot v dveh letih ne morejo razviti. Pa še to je pod velikim vprašajem, kot sem razložila v blogu Nas bo “odrešilo” cepivo proti corona virusu?
Kateri od 747 milijonov prebivalcev Evrope bodo deležni tega »blagoslova«? Koliko prebivalcev se bo brez vprašanja postavilo v vrsto in zavihalo rokave? Koliko prisile in ustrahovanja bodo še uporabile države, da bodo dosegle našo privolitev v cepljenje? Bodo grozili s socialno osamo, prepovedjo dela, prepovedjo šolanja, prepovedjo potovanj ali s še bolj spornimi ukrepi? In ne nazadnje – koliko dodatnega davkoplačevalskega denarja bodo države namenile za umrle in pohabljene po cepljenju s poskusnim cepivom?
Vsa beda cepljenja pride namreč na dan, ko cepijo v kratkem času in množično zelo veliko ljudi. Takrat se pokaže pravi obraz tega tako opevanega medicinskega posega. A še vedno se vsi pretvarjajo, da se ne dogaja nič posebnega. Vsi gledajo stran in se po tihem veselijo, da ni zadelo njih in njihovih bližnjih. To se bo seveda spremenilo, če bo cepljenih na stotine milijonov prebivalcev vseh starosti. Bomo še vedno gledali stran?
Upam, da je sedaj že vsem prebivalcem, ki razmišljajo s svojo glavo, jasno, da smo žrtve množičnega natega. Vendar je bila »pandemija« samo uvodno dejanje in je v večini držav odlično uspelo. Cilj: čim bolj zastrašiti prebivalstvo in doseči, da bo sprejelo vse ukrepe brez vprašanj ali nasprotovanj.
Naslednja dejanja te farse so že v teku. Na vrsti je pospešeno pripravljanje terena za sprejem »blagoslova« v obliki injekcijske igle. Zaostritev zakonodaje po različnih evropskih državah v smeri obveznega cepljenja se dogaja tudi pred našimi očmi, saj se je temu pridružila tudi Slovenija. Čeprav obvezno cepljenje po zakonu že imamo, je po ravnokar predlagani noveli Zakona o nalezljivih boleznih predvideno dodatno kaznovanje »grešnikov«. Pri tem omejevanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki so zagotovljene tudi z Ustavo RS, nikogar ne vznemirja. Še posebno politične elite ne.
V naslednjem dejanju sledijo milijardne investicije v tržni izdelek farmacevtskega giganta, ki ga bo »spacal« v nekaj mesecih. Vse za zaščito in dobrobit prebivalstva, da se razumemo. To ceno bomo seveda plačali mi, državljani in davkoplačevalci. Nekateri pa bodo dodatno plačali še z izgubo življenja in izgubo zdravja. Veliko jih bo. To so tisti posamezniki, ki bodo »imeli pač smolo«, če uporabim retoriko stroke, ki cepi.
Ampak ljudje smo konformisti. Dokler ne zadane nas osebno, bomo molčali. Kaj bomo storili, ko bodo prišli po nas?
Karin Rižner 