Brez skrbi, moji blogi ne bodo govorili ves čas le o meni. Moj ego ni tako velik. 😉 A glede na to, da se že 20 let spogledujem z vsemi možnimi osebnimi diskreditacijami in nalepkami, je najboljša taktika, da povem resnico, najprej o sebi. Naprej je pot jasna, dejstva bodo prišla na dan, na tak ali drugačen način. Vedno pridejo.
Diskreditacij očitno še ne bo konec. Nenadoma nisem več ornitologinja. Postala sem pseudoznanstvenica!
Nenadoma lahko celo nekateri ljudje, ki niso znanstveniki, v tej Sloveniji odločajo o tem, kaj je znanstveno in kaj ne. In kaj lahko kdo pove javno kot svoje mnenje (če ga vprašajo) in kaj ne.
Kakorkoli, zahvaljujem sem neutrudnemu naporu skupine, ki je dosegla umik intervjuja, ki sva ga posneli skupaj z novinarko Radia Prvi Cirilo Štuber dne 7.4.2020 in je šel v eter naslednji dan. Že 9. aprila se je zgodila cenzura in posnetek intervjuja je bil umaknjen iz arhiva oddaj; potem pa se je po spletu začel lov na čarovnice, da bi dosegli še umik posnetkov, ki so jih nekateri navdušeni poslušalci delili na najrazličnejše načine. Lov se je končal brez večjega uspeha. Posnetek veselo kroži naprej.
Edini rezultat te cenzure: intervju je poslušalo bistveno večje število ljudi. Če se cenzura ne bi zgodila, bi intervju odšel v pozabo praktično brez večjega odziva. Intervju je bil informativne narave in njegov namen je bil razširiti obzorja ljudi. Širjenje novih idej je tudi v znanosti zelo pozitivna lastnost – vsakega dobrega znanstvenika. To tudi jaz rada počnem, kljub temu, da nisem znanstvenica in to svetujem večini ljudi, s katerimi sem v stiku. Drugače se lahko zgodi mnogo zelo tragičnih posledic.
Krasen primer “zaplankanosti” znanosti je zgodba o dr. Ignazu Semmelweisu, madžarskemu zdravniku iz 19. stoletja. Danes ga imenujemo očeta antiseptičnih postopkov, saj je na možnost prenosa povzročiteljev bolezni z rokami ali zdravniškimi pripomočki opozoril dve desetletji pred Pasteurjem! Delal je na dunajski bolnišnici, kjer so rojevale mnoge matere in po porodu množično dobile obporodne okužbe (kar se je redko dogajalo pri porodih na domu). V tistih časih je bila t.i. poporodna vročica usodna za mnogo porodnic. Semmelweis je pravilno opazil in pravilno zaključil, da je za večino obporodnih okužb krivo dejstvo, da se zdravniki, ki so pomagali pri porodu, pred tem niso umili rok. Lahko so v porodno sobo prišli celo neposredno iz secirnice, kjer so imeli trupla. V enem trenutku so imeli opravka s trupli, v drugem s porodnico. Za današnje čase nedoumljivo!
V bolnišnici, kjer je dr. Semmelweis delal, je uvedel strogo higieno rok. Najprej z odličnimi uspehi. A je pri tem seveda naletel na ogromen odpor osebja. Semmelweisa so v naslednjih 15 letih na vse načine ovirali na njegovi profesionalni poti.
Semmelweisovi principi zaščite porodnic s predhodnim umivanjem rok zdravniškega osebja so med zdravniškimi krogi naleteli na neusmiljeno kritiko in posmeh. Ob spoznanju, koliko porodnic umre vsak dan zaradi omejenosti zdravniških “znanstvenih” krogov, on pa ne more storiti ničesar, je Semmelweis doživel živčni zlom. Kolegi so ga razglasili za neprištevnega in ga zaprli v umobolnico, kjer je hitro umrl, star komaj 47 let. Tako so se očitno v 19. stoletju znebili drugače mislečih.
Še dobro, da se nam v 21. stoletju dogaja “le” cenzura.
Karin Rižner 