Novosti na spletni strani

Na svoje spletne strani o kovidu-19 redno dodajam nove informacije, predvsem povezave do člankov, ki sem jih odkrila v strokovni literaturi. Ker verjamem, da večina bralcev nima časa ves čas preverjati novosti na spletnih straneh, bom od časa do časa (morda vsakih nekaj tednov, odvisno od obsega novosti) v blogu na kratko predstavila novosti. Tukaj so novosti zadnjih tednov:

SPR je objavil odličen članek o preteklem in trenutnem dogajanju za vse, ki jih zanima celotna zgodba o tem, za kaj v resnici gre:

SPR: The Covid Vaccine War

Po celem svetu prihaja do res množičnih protestov proti avtoritarnim ukrepom in za ponovno pridobitev človekovih pravic:

Live World

Najbolj pozitiven del sveta so trenutno ZDA, kje so sodišča vsaj začasno zadržala uporabo štiri od petih predpisov zvezne vlade za obvezno cepljenje in obvezno uporabo kovidnega potrdila. Vse kaže, da kljub temu, da so glavni dobičkarji te krize v ZDA, tam zaradi tradicionalne raznolikosti le ne bo šlo tako enostavno, kot so si scenaristi predstavljali.

Najbolj negativen del sveta je trenutno Evropska unija, kjer več kot očitno potekajo koordinirane priprave za uvedbo obveznega “cepljenja”. Vse kaže, da jih ne bo nič ustavilo.

Objavljenih je bilo več strokovnih člankov, ki potrjujejo navedbe na mojih spletnih straneh:

Neučinkovitost “cepiv” proti novim različicam virusa:

S.Andeweg et al.

“Cepljeni” prenašajo kovid-19:

K.Riemersma et al.

P.Salvatore et al.

A.Singanayagam et al.

Poživitveni odmerki ne preprečujejo okužbe z omikronom:

C.Kuhlmann et al.

Novosti o varnosti “cepiv” in njihovih stranskih učinkih:

Poročilo o stranskih učinkih cepiva Pfizer

Domazet-Lošo

H.Eggebrecht et al.

Nevarnosti “cepljenja” za otroke:

G.Chua et al.

Naravna imunost po prebolelosti ščiti bolje od “cepljenja”:

Y.Goldberg et al.

Najnovejše dogajanje v Angliji (to je edina država, ki tedensko sistematično poroča o testih, hospitalizacijah in smrtih cepljenih in necepljenih):

Eugyppius 3.12.2021

Eugyppius 10.12.2021

Eugyppius 17.12.2021

Moje spletne strani s posamičnimi temami o kovidu-19:

Učinkovitost cepiv

Varnost cepiv in stranski učinki

Ukrepi ob epidemiji kovida-19

Poživitveni odmerki (boosterji)

Naravna imunost po prebolelosti

Kovid-19 in otroci

Postali smo živina

pexels-trinity-kubassek-288621
Foto: Trinity Kubassek

“Pozitivni učinki cepljenja so večji kot negativni.” Že večkrat sem ta stavek imenovala “reklamni slogan za cepilno propagandno akcijo” in ga označila kot nagnusnega. Ob trenutnem dogajanju okoli poživitvenih odmerkov in propagandni akciji v zvezi z njimi bi ga rada pojasnila še z drugega zornega kota.

Tako razmišljanje v zvezi s cepljenjem je že desetletja poznano v veterini. Tam nek odločevalec (lastnik črede na podlagi mnenja veterinarske stroke) dejansko upravičeno tako razmišlja, saj lahko tehta ekonomski učinek nujnosti stalnega cepljenja v primerjavi z učinkom brez cepljenja. Tako se je pri reji živine izkazalo, da je množično cepljenje živali, ki zaradi uporabe cepiv ne preživijo določene starosti, bolj donosno za lastnika kot reja brez takšnega cepljenja, saj morajo živali preživeti samo do zakola.

Pri ljudeh do sedaj ni bilo tako. Vsak človek je načeloma svobodno odločal, ali bo laže prenašal tveganje, da zboli za rakom, avtoimunsko boleznijo ali demenco, ali pa da zboli za boleznijo, kot sta gripa ali kovid-19. Načeloma pravim zato, ker se večini ljudi, ki se odloča za pogosto cepljenje, še sanja ne, kaj dajejo na tehtnico.

S kovidom-19 se je vse spremenilo. Zdaj odloča nekdo na višjem nivoju: “lastnik” črede, katera smo postali. On odloča, kateri učinki imajo kakšno težo in za koga so ti učinki pomembni.

Menite, da s primerjavo z živino pretiravam? Oglejmo si primer iz veterine, kam gremo s “cepivi” proti kovidu-19. Primer Marekove bolezni pri piščancih je zelo zgovoren. Marekova bolezen je nalezljiva herpes virusna bolezen, ki je za piščance lahko zelo usodna. Bolezen je že stara, a nekdaj ni predstavljala večjega problema, dokler niso začeli gojiti piščance v umetnih pogojih – natlačenih hlevih. V 70. letih 20. stoletja so začeli uporabljati oslabljeno virusno cepivo, ki pa je neustrezno, ker preprečuje le hujše oblike bolezni pri cepljenih piščancih, ne preprečuje pa okužbe, razmnoževanja virusa in prenosa na druge piščance. Virus je ob stalni uporabi cepiva mutiral v vedno bolj patogene različice. Nekdanje različice iz časov pred razvojem cepiva so popolnoma izginile. V zadnjih 50 letih je Marekova bolezen postala bistveno hujša za necepljene piščance, saj vsi umrejo v roku do 10 dni, cepljeni piščanci pa sicer ne umrejo, imajo pa močnejše bolezenske znake (trajna paraliza, slepota, uničena mehka tkiva…). Kar je še huje, cepljeni piščanci so gostitelji virusa do konca življenja in ves čas izločajo zelo patogene viruse v okolico. Necepljeni piščanci nimajo nikakršne možnosti preživetja. Kmetom in farmam, ki gojijo piščance v umetnih razmerah tako ne preostane drugega, kot da popolnoma vse piščance cepijo – ponovno in ponovno.

Da je za tak razvoj patogenih različic odgovorno cepivo proti Marekovi bolezni, lahko preberemo na različnih koncih, najnovejše argumente lahko preberemo iz strokovnega članka iz leta 2015. V tej študiji se je razkrilo, da ima 80% cepljenih piščancev zgolj podaljšano življenje za 2 meseca. Necepljeni piščanci vsi zbolijo in umrejo, vendar med boleznijo praktično ne izločajo virusov. Cepljeni piščanci se vsi okužijo, živijo torej 2 meseca dlje, a v tem času izločajo v okolje 10.000x več virusov kot necepljeni bolni piščanci. Če povzamem, cepivo piščance le ohranja pri življenju do njihovega zakola. Piščanci v množični hlevski reji imajo namreč povprečno življenjsko dobo 46 dni.

Zakaj so napisana dejstva relevantna za našo zgodbo? Ker je med piščanci in ljudmi velika razlika. Piščanci morajo preživeti le do zakola – torej 46 dni, ljudje pa imamo življenjsko dobo nad 80 let. Po scenariju, ki so si ga zamislile zdravstvene oblasti po svetu, nas čaka “cepljenje” vsakih nekaj mesecev (v Avstriji so že objavili program “cepljenja” populacije s 4 odmerki na leto). Če pri piščancih dolgoročni učinki na njihovo zdravje niso pomembni (v resnici so, vendar to ni tema tega bloga), je pri ljudeh situacija popolnoma drugačna. Popolna ignoranca zdravstvenih oblasti glede dolgoročnih učinkov ponavljajočih “cepljenj” (očitno v nedogled) je več kot alarmantna.

Zdravstvene oblasti človeštvo silijo v položaj, ki sem ga opisala zgoraj na primeru Marekove bolezni. Vendar se ljudje zaenkrat še sami in relativno svobodno odločamo, ali se bomo cepili ali ne. Ali bomo upoštevali vse dejanske dolgoročne učinke množičnega “cepljenja” z neučinkovitim “cepivom”, ali ne. Ali je pomembno ugodno razmerje med pozitivnimi in negativnimi učinki za nas, ali za nekoga “zgoraj” (na primer lastnike farmacevtskih podjetij ali za vlado). Če se bomo sami odločali na podlagi naših interesov in koristi, lahko končamo epidemijo, tisti “zgoraj” je več kot očitno ne bodo.

Odločajmo se sami! Za “cepljenje” ali proti, za naslednji poživitveni odmerek ali proti. Dokler se bomo odločali sami, bomo ljudje. Ko se ne bomo odločali več sami, bo o naši usodi odločal “lastnik črede”.

Več preberite na moji spletni strani Poživitveni odmerki (boosterji).

Ali res lahko premagamo cenzuro?

Foto: Martin Schubert

Moj blog Premagajmo cenzuro je imel velik učinek. Število naročnikov na moje bloge po elektronski pošti se je podeseterilo v manj kot dveh tednih. Zahvaljujem se vsem bralcem za zaupanje! Še vedno vas prosim, da povezavo do moje spletne strani delite vsem, za katere menite, da bi jim zamolčane informacije o učinkih cepljenja in kovidu-19 lahko koristile.

In še nekaj smo dosegli skupaj. Pri iskanjih z iskalnikom Google, kjer je bila moja stran na peti do deseti strani, je zdaj na prvem mestu! 

Kako je to mogoče? Kaj se je zgodilo? Prav gotovo se veliki Google ne ukvarja z nepomembno zdravilko in “anticepilko” iz nepomembne države in ne spreminja položaja njene spletne strani zato, da jo bo postavil na laž. Prav mogoče je, da so poskusi iskanja prebudili Googlov algoritem in je obseg iskanj premagal njegovo vgrajeno pristranost glede uradne zgodbe o “cepljenju”. Če je tako, je to dokaz, kakšen je naš vpliv v nadzorovanem svetu, če se organiziramo.

Vprašanje v naslovu je retorično. Cenzure seveda ne moremo premagati. Lahko pa njen negativni vpliv močno omejimo, če se pri širjenju informacij dobro organiziramo. Skušajmo narediti tako!

Vabim tiste, ki ste iskanje preizkusili sami in se spominjate rezultata, da iskanje ponovite in se prepričate o razliki. Vabim vas, da mi rezultate napišete v komentarju. Zbrane odgovore bom objavila v blogu.

Na razpotju

Še nikoli v zgodovini ni bilo tako težko napovedati prihodnosti, kar se našega zdravja tiče. Razlog za to je dejstvo, da človeštvo (sicer ne celotno človeštvo, ampak samo njegove zdravstvene oblasti, vendar tudi ljudje zaenkrat sodelujejo z njimi) še nikoli v svoji zgodovini ni delalo neumnosti v takem obsegu. To niti ni bilo mogoče zaradi stanja tehnologije in razdrobljenosti sveta. Vseeno lahko poskušam nekoliko analizirati, kakšne so naše možnosti.

Kako smo prišli do sem

Na kratko (podrobno sem že pojasnila v prejšnjih blogih Soočanje z realnostjo, Obtožujem in Drvimo v katastrofo) so zdravstvene oblasti namesto uveljavljenega na znanosti temelječega pristopa k epidemiji ubrale drugo pot, ki je vsebovala dve bistveni napaki:

  1. Najprej so z vsesplošnim zapiranjem in omejevanjem preprečili, da bi se dovolj veliko število neranljivih ljudi okužilo; s tem so preprečili čredno ali vsaj dovolj široko (in različno) imunost; podaljšali so trajanje epidemije in tako virusu prepustili dovolj velik bazen neokuženih za možnost nadaljnjih mutacij.
  2. Nato so sredi epidemije z množično uporabo neučinkovitega sredstva, ki ne preprečuje okužbe in širjenja bolezni, vzpodbudi pa zelo specifičen (omejen in ozek) imunski odziv našega imunskega sistema, omogočili virusu, da je mutiral v celo vrsto različic, ki povsem evidentno obidejo imunost, ki jo povzroči “cepljenje”; lahko se bo izkazalo, da obidejo celo imunost, pridobljeno s prebolelostjo.

Kot lepo prikazuje zgornja slika, se trenutno nahajamo v fazi eksplozije različic, ki grozijo z omenjeno nevarnostjo in veselo mutirajo naprej – v svoje dobro in seveda v škodo našega zdravja. Eno od teh različic so tudi že poimenovali Omikron in ta je zanesljivo prisotna že praktično povsod po svetu in že grozi, da bo tudi ona obšla “cepljenje”. Različic je že zdaj preveč, da bi jih še imelo smisel poimenovati s črkami grške abecede (saj znanost jih ne poimenuje tako, ampak ima bolj sofisticirane sistematične označbe), ampak to vseeno počnejo zaradi marketinškega učinka v cepilni propagandni akciji.

Na zgornji sliki se vidi evolucijski potek različic originalnega Wuhan virusa SARS-Cov-2 pred in po uvedbi množičnega “cepljenja”. Predvsem delta različica je videti izrazito produktivna v smeri razvoja novih različic (zelena barva).

Kaj nas čaka: prvi scenarij

Epidemije skoraj zanesljivo ne moremo več končati in virusa skoraj zanesljivo ne moremo več premagati, ker je bilo do sedaj narejenih že preveč napak. Če odgovorni za naše zdravje opustijo cepilno čarovništvo in se vrnejo k preizkušenim in na (prejšnji, to je pravi) znanosti temelječim metodam, bo virus v najboljšem primeru postal endemičen in se bo kovid-19 (ali kakorkoli se bo že imenovala ta trajna bolezen) pojavljal vsako leto, tako kot prehlad in gripa. To (zaenkrat) niti ni tako grozno: kovid-19 je vsaj zaenkrat dejansko manj nevarna bolezen od običajne sezonske gripe (če seveda zdravstvene oblasti ne delajo usodnih napak), in jo v veliki meri nadomešča (ne pa dodaja k gripi), ker virusi obeh medsebojno tekmujejo za obstoj. Človeštvo bo odslej pač živelo s tremi vrstami “sezonskih prehladov in viroz” namesto dveh. Tudi zdravila za kovid-19 obstajajo, samo uporabljati jih je treba.

Ali je kaj možnosti, da se uresniči ta scenarij? Verjetno malo, ni pa nemogoče. Zaradi nove različice Omikron skoraj zanesljivo sledijo nova zapiranja (nekatere države že izvajajo zapiranje zunanjih meja), ki bodo že tretji neposreden in neizpodbiten dokaz, da so “cepiva” nateg in so povsem neučinkovita za omejitev širjenja okužb. V Evropi je trenutno po različnih državah cepljenih nekje od 45% do 85% prebivalcev. Če bi takšen delež prebivalstva dejansko imel učinkovito imunost proti virusu, ne bi bil mogoč četrti val, ne bi bili potrebni poživitveni odmerki in ne bi bila potrebna nikakršna nova zapiranja. Vsi trije pojavi dokazujejo neučinkovitost “cepiv”. Morda se bodo pa zdaj ljudje vendarle zbudili in se ne bodo več pustili imeti za norca. Množični protesti po vseh večjih evropskih mestih že kažejo na to. Tudi uspešnost cepilnih kampanj se je kljub krutim fašističnim sankcijam za necepljene praktično povsod po Evropi ustavila, ljudje se ne “cepijo” več. Tako da nekaj malega upanja za nas obstaja. Trenutna zgodba se lahko spremeni v zgodbo o cesarjevih novih oblačilih.

Kaj nas čaka: drugi scenarij

Če bodo zdravstvene oblasti vztrajale pri cepilnih čudežih, bomo v precej težjem položaju. Najprej se bodo morali scenaristi in režiserji tega resničnostnega šova odločiti: ali uporabljati za nadaljnje “cepljenje” ponovno isti neučinkoviti pripravek (tako imenovani poživitveni odmerki), ali bodo na hitro spacali nov genetski zvarek, ki naj bi pomagal proti okužbi z eno od novih različic (poimenovanje ene od njih “Omikron” že kaže na to smer v scenariju). Že tu je razlika precejšnja. Če govorimo o boosterjih (poživitvenih odmerkih), vse raziskave do sedaj kažejo, da se pri vsakem naslednjem odmerku “cepiv” odziv telesa na “cepljenje” zmanjšuje! To je približno tako kot bičanje utrujenega konja. Ja, nekaj boš iz njega iztisnil, a potem se bo zrušil. Poleg tega ne pozabite, da “cepljenje” sproži zgolj nastanek enih in edinih protiteles proti S beljakovini, ki so se do sedaj izkazala neuporabna proti vsem različicam virusa SARS-Cov-2. Ljudje pač ne potrebujejo še več enih in istih protiteles, ki ne preprečujejo infekcije, ne preprečujejo bolezni in ne preprečujejo prenosa virusov na druge ljudi. Povsem jasno je, da med količino protiteles in zaščito proti bolezni ni nobene korelacije.

Zelo veliko vprašanje je tudi, kako bodo znanstveno upravičili (sicer politični) pritisk na dvakrat “cepljene”, saj pri posameznikih ne ugotavljajo in ne bodo ugotavljali, ali so za njih tretji odmerki sploh potrebni (ali celo varni), kar je izjemno neznanstveno. Na primer, če ima nekdo v krvni plazmi že 10.000 enot protiteles, kar po “cepljenju” ni redko, potem dodatne stimulacije za tvorbo še več istih protiteles ne potrebuje. Nasprotno, tako dejanje je skrajno tvegano, saj lahko pride do mnogih zapletov (imunosupresija, pospešeno nastajanje krvnih strdkov, izbruh avtoimunskih reakcij in še mnoge druge).

Kakšna pa so tveganja pogostega vbrizgavanja novih in novih zvarkov? Odgovorov na to vprašanje nima nihče. Lahko samo sklepamo. Kapaciteta imunskega sistema je namreč omejena. Količina imunskih celic je v krvi fizikalno zelo omejena, saj mora kri ostati tekoča. Če bi se tvorilo preveč imunskih celic, bi kri postala vedno bolj gosta in viskozna. Posledica je v prvi vrsti otežena oskrba organov s kisikom in hranili, končno pa odpove srce, ki take krvi ne more več črpati po telesu. Tudi količina protiteles v krvi je omejena zaradi istega problema. V telesu imamo zelo veliko različnih protiteles proti različnim tujkom. Če spodbudimo pretirano nastajanje ene vrste protiteles, bomo to naredili na račun zmanjševanja drugih protiteles. “Cepljeni” posamezniki ne samo, da očitno nimajo zaščite proti kovidu-19, nimajo niti zaščite proti mnogim drugim nalezljivim in nenalezljivim boleznim. Ali je torej čudno, da iz vseh strani sveta prihajajo poročila o nenadnem velikem povečanju rakavih obolenj? Si to res želimo?

Poleg tega imajo po tem scenariju režiserji en tehnični problem. Novih cepiv v dani situaciji ni več mogoče “razviti”: tudi če bi ponovili hitrostni rekord prvega kroga (dva meseca za razvoj, dva za “cepljenje” poskusnih zajčkov, dva za analizo rezultatov in pripravo dokumentacije za pridobivanje dovoljenj za uporabo v sili), bo v šestih mesecih v obtoku že nekaj povsem novih različic virusa. Že zdaj jih je preveč, da bi našli nek skupni antigen, da bi “cepivo” pokrilo vse različice. Novi zvarek zato ne bo učinkovit nič bolj od starega, stranski učinki pa se bodo seštevali in jih bo vedno težje pometati pod preprogo.

Še več kot od scenaristov resničnostnega šova pa je odvisno od nastopajočih trpinov v njem – ljudi: če ne bomo množično “cepili” otrok, so naše možnosti, da vsaj omejimo učinek bolezni, precej večje. Prav tako imamo boljše možnosti, če se tisti, ki se še niso cepili, tudi ne bodo, niti s starim neučinkovitim zvarkom, niti z novim. Vsi necepljeni bodo lahko s prebolelostjo pridobili naravno imunost, ki bo dovolj učinkovita in raznolika, da bodo skupaj z že prebolelimi zmanjšali možnost mutiranja virusa. Za prihodnost “cepljenih” pa v bistvu ne vemo kaj dosti, razen tega, da so svojo imunost z dosedanjim “cepljenjem” že precej kompromitirali in jo bodo z vsakim naslednjim odmerkom še bolj. Da ne omenjam dejstva, da se bodo pri “cepljenih” seštevali tudi stranski učinki “cepiv” in s časom se bodo zanesljivo pokazali tudi dolgoročni učinki (vedno se pokažejo), saj iz vseh delov sveta prihajajo poročila o tragičnih posledicah (negativni vpliv na plodnost, rakava obolenja in avtoimunske bolezni se povečujejo itd.).

Uradna mantra, ki nas bo pripeljala na rob preživetja.

V drugem scenariju je prihodnost torej odvisna od velikega števila neznank in zato zelo negotova. Kot kaže, nas po tem scenariju zelo verjetno čaka neka trajna avtoritarna epidemija brez človekovih pravic, z nedelujočim zdravstvenim sistemom, s “kvazi zdravjem” in z vsakomesečnim obveznim “cepljenjem” z nepreizkušenimi in neučinkovitimi zvarki do izumrtja človeštva ali vsaj do propada zahodne civilizacije.

Več informacij najdete na moji spletni strani Resnica o kovidu-19.

Premagajmo cenzuro

Foto: Martin Schubert

Moja nova spletna stran z informacijami o kovidu-19 je stara dva meseca. Obisk je presegel vsa pričakovanja, zato se toplo zahvaljujem vsem bralcem. Več kot očitno je, da zelo veliko ljudi vidi nelogičnosti v uradni zgodbi in išče alternativne vire informacij, o katerih veliki mediji ne poročajo. Zato bom nadaljevala z obveščanjem o najnovejših znanstvenih dognanjih v zvezi s kovidom-19, ki jih zdravstvene oblasti zamolčijo.

Uradna zgodba, ki jo razširjajo zdravstvene oblasti in veliki mediji, in ki ni nič drugega kot reklamna akcija za množično “cepljenje” z neučinkovitimi in dragimi farmacevtskimi proizvodi, temelji na vseobsegajoči cenzuri, ki omogoča, da pomembne informacije ne dosežejo večine ljudi.

Odličen primer cenzure je iskalnik Google, ki že lep čas ne posreduje relevantnih informacij, ampak posreduje tiste, za katere je v poslovnem interesu Googla, da jih iskalec najde. In hkrati ne posreduje tistih informacij, za katere je v poslovnem interesu Googla, da jih iskalec ne najde. Očitno je v poslovnem interesu Googla, da zatira resnico o kovidu-19 in promovira uradno zgodbo o tej bolezni (kar je logično, saj so lastniki Googla, farmacevtskih podjetij in vseh ekonomskih zmagovalcev v kovid krizi isti). Tako mojih spletnih strani z iskalnikom Google ne boste našli na nobeno od pomembnih poizvedb (npr. “Karin Rižner” ali “resnica o kovidu” ipd.). Vabim vas, da poskusite s takšnim iskanjem z Googlom in potem še z Bingom ali DuckDuckGo in se boste prepričali sami.

Zaradi uspešnosti moje strani se bojim, da bodo kmalu blokirani moji računi na družbenih omrežjih, ki so glavni posrednik za obveščanje ljudi o mojih blogih in novostih na spletni strani. Na spletni strani namreč že obstoječe podatke stalno dopolnjujem z novejši podatki iz strokovne literature in poljudnih člankov.

Zato predlagam vsem, ki se jim moje vsebine zdijo pomembne za odločanje v tej krizi, da naredijo dve stvari:

  1. posredujte povezavo do moje strani čim več znancem, za katere menite, da bi jim te informacije lahko koristile ali kakorkoli pomagale pri odločanju;
  2. naročite se na obveščanje o blogih po elektronski pošti; tako boste obveščeni o novi vsebini kljub blokiranju na družbenih omrežjih; to lahko storite na obrazcu spodaj ali na začetni strani moje spletne strani (čisto na koncu strani).

Samo če premagamo cenzuro, bomo lahko nekoč morda končali to krizo.

Moja spletna stran: Resnica o kovidu-19

Prijavite se na obvestila o novih objavah po elektronski pošti

 

Nas bo rešila naravna imunost?

Človeški imunski sistem je eden najbolj fascinantnih dosežkov evolucije. Zahvaljujoč njemu je človeštvo premagalo vse hude bolezni, ki so mu grozile vse od nastanka naše vrste pa do danes. Hkrati se je oblikovala več tisoč let nastajajoča praksa ravnanja ob izbruhu nalezljivih bolezni, ki je temeljila prav na delovanju našega imunskega sistema. Tudi ukrepi medicinske znanosti so do pojava kovida-19 temeljili na delovanju človeškega imunskega sistema. Tako smo tudi v zadnjih desetletjih uspešno premagali vse, tudi nevarnejše respiratorne viruse.

Kovid-19 ni prav nič drugačna bolezen. Pričakovano se tudi pri kovidu-19 naš imunski sistem dobro zoperstavi virusu in imunost tistih, ki so kovid-19 preboleli, je robustna, dolgoročna in široka. Kaj to pomeni? Pomeni, da po bolezni nastane doživljenjski imunski spomin (spominske B in T celice), zaradi katerega je imunski sistem sposoben prepoznati virus celo življenje in proti temu virusu sprožiti močan in hiter imunski odziv, ki prepreči ponovno bolezen. Ne samo to, ta imunski spomin spozna tudi različice virusa, saj je v fazi prvega imunskega odziva spoznal prav vse komponente virusa in na njih odreagiral. Tudi če se en del virusa zaradi mutacij malce spremeni, ga bo imunski sistem prebolevnika spoznal.

Če povzamem, načelno so vsi, ki so kovid-19 preboleli, zaščiteni pred ponovnim zbolevanjem za kovidom-19 (morda z izjemo oseb z imunsko oslabelostjo). Zato prebolevniki ne bi smeli biti zaskrbljeni zaradi te bolezni v prihodnosti: prebolelost jih varuje pred vdorom virusov v njihove celice in hkrati prepreči prenašanje bolezni na druge.

Samo zaradi tega dejstva je edino možno, da populacija v epidemijah doseže čredno imunost in epidemije sploh izzvenijo. Ko je v populaciji dovolj ljudi, ki ima na povzročitelja resnično imunost (ki prepreči okužbo!), povzročitelj nima več gostiteljev in se ne more več razmnoževati. Epidemija se konča. Povzročitelj sicer ostaja med nami, a nima več možnosti zanetiti novo epidemijo. Tako je z vsemi nalezljivimi respiratornimi boleznimi.

Če bi pri kovidu-19 ukrepi zdravstvenih oblasti temeljili na uveljavljeni znanosti, bi bilo do danes imunih že toliko ljudi, da se virus ne bi mogel več uspešno širiti in uspešno mutirati. Posledice njegovega obstoja bi bile sedaj že minimalne. Vendar žal ukrepi niso bili takšni, ampak prav nasprotni. Z zapiranjem družbe so preprečili širitev virusa med neranljivimi in s tem nastanek čredne ali vsaj dovolj razširjene imunosti ter tako podaljšali epidemijo. Nato pa so z neučinkovitim farmacevtskim preparatom množično »cepili« populacijo, ko je bila zaradi prvega ukrepa epidemija še v polnem razmahu. Preparat, ki mu pravijo cepivo, ne preprečuje okužbe in razširjanja bolezni, proti virusu pa sproži izredno ozek in kratkotrajni imunski odziv. Zato se virus še naprej širi, mutira in ogroža ranljive. Cepljene ali necepljene? Seveda oboje.

Ali ogroža tudi prebolele? Zaenkrat iz objavljenih raziskav ne kaže na to: naravna imunost po prebolelosti je bolj učinkovita proti novim različicam virusa, kot imunost, pridobljena s cepljenjem in tudi ne pojema s časom. Zaenkrat so preboleli dobro zaščiteni pred kovidom-19. Ali pa bo tako tudi ostalo, si ne upam napovedati, ker človeštvo še nikoli ni bilo predmet takšnega medicinskega eksperimenta in je posledice (kam vse lahko mutira virus, če mu z neznanstvenimi ukrepi daš takšno možnost) skoraj nemogoče napovedati.

Zaenkrat zaupajmo v naš imunski sistem in v naravno imunost. Če človeštva do sedaj ni premagal noben virus, ga morda tudi človeška neumnost ne more!

Več lahko preberete na moji spletni strani: Naravna imunost po prebolelosti

Soočanje z realnostjo – 2. del: drvimo v katastrofo

Foto: Lachlan Ross

Zdravstvene oblasti so (ne samo pri nas, ampak v vseh razvitih državah, kjer je davkoplačevalskega denarja dovolj za prelivanje v visoke dobičke farmacevtske industrije) z nezdravstvenimi ukrepi, kot so zapiranje družbe, socialno distanciranje in vsakršno omejevanje stikov na manjše enote, ne samo povečale skupno število hudih potekov bolezni in smrti, ampak so virusu dale možnost mutacij in razvoja novih različic. Za to obstajata dva razloga:

  1. Virus ima pri kasnejšem nastanku čredne imunosti več časa za mutacije, do katerih ne bi prišlo, če bi imel časa manj.
  2. Ker je v določenem trenutku manj ljudi imunih, ima virus na razpolago več gostiteljev, ki jih še lahko okuži in ima tako več možnosti za mutacije, do katerih sploh ne bi prišlo, če bi ne imel na voljo dovolj gostiteljev.

Zato je že v prvem valu epidemije prišlo do pojava različic virusa, do katerih zelo verjetno ne bi prišlo ob uporabi ukrepov, ki bi temeljili na znanstveni podlagi. Že to je dovolj hud udarec za ljudi v razvitih državah, vendar to ni bila zadnja huda napaka, ki so jo naredile (in jo še delajo) zdravstvene oblasti.

Še bolj usodna napaka je bilo množično in prisilno »cepljenje« sredi epidemije s farmacevtskim pripravkom, ki ni bil dovolj premišljen in ni bil dovolj kakovostno razvit in primerno testiran, da bi imel pozitiven učinek na razvoj epidemije. Farmacevtski pripravek ima najmanj dve bistveni pomanjkljivosti (lahko pa še tretjo):

  1. Neučinkovitost – saj ne preprečuje okužbe z virusom in prenosa na druge, kar je (pravzaprav po definiciji) glavna ali celo edina naloga resničnega cepiva.
  2. Spodbujanje neustrezne imunosti – saj vzpodbuja zgolj specifični (ali »ozki«) odziv imunskega sistema prejemnika pripravka; pripravek vzpodbudi nastanek protiteles na en sam antigen ene same različice virusa, kar lahko povzroči dva problematična imunska pojava – ADE (s protitelesi pospešena bolezen) in izvirni antigenski greh. Pa še ta »imunost« za razliko od naravno pridobljene s časom močno pojema.
  3. Pogojno ima lahko še tretjo pomanjkljivost – imunsko toleranco; zaradi nove, ne dovolj preizkušene tehnologije pride imunski sistem v stik z antigenom – S beljakovino (ki je že sam po sebi toksin) neposredno v celicah, kar pomeni brez poprejšnjega imunskega odziva prve obramne linije telesa in s tem vnetnega procesa, v katerem nastajajo različne imunske komponente in zaradi katerih nastane tudi imunski spomin. To ga lahko zmede do takšne mere, da najprej tolerira antigen, kasneje pa še celoten virus. Seveda to ni dovolj raziskano, da bi lahko zanesljivo vedeli, raziskave pa kažejo, da je ta scenarij zelo možen.

Zaradi kombinacije vseh pomanjkljivosti je učinek množičnega »cepljenja« sredi epidemije natančno obraten, kot bi bil učinek pravega cepljenja s pravim, dovolj premišljenim, razvitim in testiranim cepivom: še naprej bo povečevalo intenzivnost in dolžino epidemije ter imelo porazen učinek na zdravje ljudi (da o njihovih pravicah ne izgubljam besed). Neučinkovitost spremeni »cepljene« v superprenašalce novih različic virusa in da virusu na razpolago več gostiteljev za nadaljnje mutacije in vedno nove različice. Specifična imunost cepljenih pa še poveča selekcijski (evolucijski) pritisk na virus, da mutira v vedno bolj infektivne in potencialno nevarne različice, proti katerim »cepljenje« vedno manj pomaga. Povsem mogoče je, da bo zaradi ukrepov virus mutiral celo v različice, proti katerim niti naravno pridobljena imunost po prebolelosti ne bo več ščitila.

Zdravstvene oblasti so v tej situaciji zmogle najti eno samo rešitev in to je osvežitveni odmerek! Ki bo dodatno poglobil zgornje probleme (in prinesel še zdravstvena tveganja za prejemnike), rešil pa ne bo nič. Bravo, zares potrebujemo tretji odmerek nečesa, kar ne deluje oziroma deluje kontraproduktivno! Bravo! Aja, pa še desetdnevnega zapiranja bomo očitno deležni enkrat te dni. Ne vem sicer, koliko bo trajalo to desetdnevno zapiranje. Verjetno celo zimo?!?

Seveda je glavno vprašanje; kam gremo? Prepričana sem, da trenutno na svetu ni človeka, ki bi znal zanesljivo odgovoriti na to vprašanje, saj človeštvo še nikoli v znani zgodovini v primeru epidemije respiratornega virusa ni ravnalo tako neumno in samouničujoče. Lahko samo analiziram trenutno situacijo in razmislim o nekaj verjetnih trendih:

  1. Zdravstvene oblasti in tisti, ki stojijo za njimi, ne bodo priznali napake, zato se bodo napake nadaljevale in kopičile; oblasti si izmišljajo vedno nove statistične trike in laži, s katerimi zavajajo javnost in zakrivajo resnične vzroke hudih posledic epidemije in njeno trajanje.
  2. Z vedno novimi napakami bo lahko virus vse močnejši in nevarnejši; zanesljivo za cepljene in neprebolele, prav mogoče pa celo za prebolele. Dosedanje različice so za večino ljudi še vedno manj nevarne od virusa gripe v nekoliko hujših sezonah, vendar ob dovolj napakah zdravstvenih oblasti ne bo ostalo nujno tako. Ni izključeno, da čredne imunosti zoper ta virus sploh ne bomo nikoli dosegli.
  3. Najverjetneje moramo pozabiti na vrnitev v »staro normalnost« (o kateri nas večina, ki vsaj malo razumemo, kaj se dogaja, verjetno še vedno sanja) in se boriti, da bo »nova normalnost« vsaj čim bolj človeška: da nam bo omogočila vsaj osnovno skrb za naše zdravje in vsaj za silo dostojno življenje.
  4. Trenutna situacija prinaša bogatim in vplivnim izjemne dobičke in izjemno bogatenje, zato ne moremo pričakovati, da bi se situacija spremenila pred naslednjim ekonomskim kolapsom; vprašanje je samo, koliko časa je še do tja in kako hud bo kolaps.
  5. Trenutna situacija prinaša tistim na oblasti izjemno navidezno moč in samozadovoljstvo, zato ne moremo pričakovati, da bodo svoj trenutni diktatorski avtoritativni položaj predali kar zlahka; povsem mogoče je, da bo prišlo do resnih političnih trenj in dogodkov s hudimi posledicami (predvsem za nas navadne ljudi).
  6. Naše zdravje pa bo skoraj zanesljivo postalo naša največja in hkrati najbolj ogrožena vrednota.

Prihodnost ni videti rožnata. Človeštvo je uspelo sorazmerno nenevarno različico virusa prehlada spremeniti v neskončno zdravstveno krizo z obveznimi patentiranimi genskimi terapijami in življenjem v totalitarni državi s strogim nadzorom vsega. Zdi se, da drvimo v katastrofo!

Več informacij najdete na moji spletni strani Ukrepi ob epidemiji kovida-19

Boste cepili svoje otroke?

Če se odločate o tem, da bi cepili svoje otroke, potem obvezno pred odločitvijo preberite članek oziroma odprto pismo Iniciative slovenskih zdravnikov in se odločite šele potem, ko ga boste prebrali. Tako boste sprejeli bolj informirano in boljšo odločitev.

Če se o tem ne odločate, posredujete povezavo tistim, za katere veste, da se o cepljenju svojih otrok odločajo.

Obtožujem!

Slika slikarja Henryja de Grouxa

Ker se v zadnjih dnevih spet oglašajo predstavniki zdravstvenih oblasti in razpravljajo o ponovnih zaostritvah ukrepov in ponovnih zapiranjih, sem se odločila, da napišem blog o teh popolnoma kontraproduktivnih ukrepih za obvladovanje epidemije respiratorne bolezni. Kronski primer najbolj neumnega ukrepa je zapiranje šol, o vseh drugih ukrepih v šolah pa raje ne bi pisala, ker so čista žalitev zdravega razuma. Za to ugotovitev ni potrebno biti niti epidemiolog niti raketni znanstvenik.

Cepilna magija in zanašanje na čudeže sta zamenjala znanost

Do pojava kovida-19 je obvladovanje epidemij temeljilo na znanosti, pri kovidu-19 pa so zdravstvene oblasti čez noč zamenjale znanost s cepilnim čaranjem in računanjem na čudeže.

Kovid-19 bi bila sorazmerno običajna (morda nadpovprečna) epidemija bolezni, ki jih vsako zimo povzročijo respiratorni virusi (virusi gripe, korona virusi, respiratorni sincicijski virus itd.) že tisočletja, če bi pristojne oblasti ravnale v skladu s stroko in znanostjo, ki je veljala ob izbruhu epidemije:

  1. čimprej je potrebno ugotoviti, kdo je bolan in kdo je ranljiv ter poskrbeti, da v največji možni meri ranljivi ne pridejo v stik z bolnimi, dokler neranljivi ne prebolijo bolezni in dosežejo naravno čredno imunost;
  2. nikakor ni smiselno omejevati stikov med zdravimi neranljivimi, zato da ti čimprej prebolijo bolezen in dosežejo čredno imunost;
  3. potrebno je pomagati bolnim s profilaktičnimi sredstvi, z zdravili, ki lajšajo simptome in z zdravili, uporabljenimi v zgodnji fazi bolezni, da bolni čim laže prebolijo bolezen.

Epidemiološka znanost na tem področju je nastajala več desetletij in temelji na večtisočletnih izkušnjah človeštva. Vsekakor je obstoječa znanost že pred kovidom jasno zavzela stališče, da maske, zapiranja mej, zapiranja v stanovanja, socialno distanciranje in omejevanje stikov med zdravimi ne pomagajo pri premagovanju epidemije.

Zdravstvene oblasti pa so brez znanstvene podlage uporabile prav nasprotne nestrokovne ukrepe: uvedle nošenje mask za zdrave, zaprle mednarodne in notranje meje, zaprle šole, omejile izhode iz bivališč itd. S tem so dosegle natančno nasprotni učinek, kot bi ga znanstveni in strokovni pristop:

  1. z zapiranjem v stanovanja, domove starejših občanov, občine itd. so povečale možnosti, da pridejo ranljivi v stik z bolnimi in s tem povzročile obolenja ranljivih, posledično pa tudi njihove hospitalizacije in smrti;
  2. z omejevanjem stikov med zdravimi (zapiranje šol) so preprečile širjenje med zdravimi, s tem odložile nastanek čredne imunosti in s tem omogočile virusu čas za mutacije (variante/različice/novi sevi);
  3. z zapiranjem v bivališča so povzročile, da je ljudem padla imunost, zaradi česar so težje prebolevali bolezen, s tem so se povečale hospitalizacije in lahko celo smrti;
  4. z zapiranjem notranjih meja so povzročile, da so se ljudje bolj gnetli znotraj zaprtih enot, kot bi se sicer in spet povečale možnost, da ranljivi pridejo v stik z bolnimi;
  5. z opuščanjem in celo preprečevanjem uporabe profilaktičnih sredstev in zdravil za lajšanje simptomov so omogočile povečano število primerov s hudim potekom bolezni, hospitalizacijo, potrebo po intenzivni terapiji in posledično več smrti;
  6. s spodbujanjem (in celo aktivnim preprečevanjem dostopa do zdravnikov!), da bolni ostajajo doma za vsako ceno, dokler niso ekstremno bolni (!), so povzročili zelo veliko težkih oblik obolenj in posledično več smrti;
  7. zaradi zapiranja ljudi v bivališča in ostalih ukrepov so krepko podaljšali čas epidemije, ki se brez ukrepov pri respiratornih virusih tipično zaključi v enem do dveh mesecih. S tem so dali virusom priložnost, da mutirajo in prelisičijo imunski sistem tudi tistih, ki imajo naravno imunost oziroma pridobljeno imunost od preteklih infekcij z drugimi korona virusi; torej – če oviramo širitev virusov med človeško populacijo, samo prestavljamo epidemijo v prihodnost in s tem omogočamo virusom nastajanje novih različic, ki so bistveno bolj prilagojene za preživetje; večkrat kot izvedemo zapiranje, več valov epidemije smo deležni;
  8. s cepljenjem sredi pandemije so virusu še dodatno omogočili mutacije v neželeni smeri (bolj infektivne različice).

Kako se je kovid-19 spremenil v problematično bolezen

Kovid-19 je bolezen z nadpovprečno smrtnostjo za starejšo populacijo izključno zaradi nestrokovnega odziva na epidemijo, in ne zaradi tega, ker bi bila wuhanska različica virusa, ki to bolezen povzroča, bolj nevarna od prejšnjih sorodnih virusov. Neznanstveni ukrepi so dejansko dosegli prav nasprotni učinek od želenega in zatrjevanega. Švedska in druge države, ki se niso odločile za neznanstveni pristop, so živ dokaz za to trditev. Ukrepi so dejansko preprečevali bistveno: ločevanje bolnih in ranljivih ter dosegli nasprotno – zapiranje bolnih in ranljivih skupaj. Zapiranje je ubilo več ranljivih, kot bi jih virus brez zapiranja.

Naravna imunost, pridobljena s prebolelostjo, dejansko ščiti. Na tem temelji znanost (v nasprotju s trenutno cepilno magijo in obljubljanjem čudežev). Nestrokovni ukrepi so podaljšali čas do vzpostavitve čredne imunosti, podaljšali epidemijo, omogočili virusu mutacije in s tem nove variante virusa, ki jih ne bi bilo v tako velikem številu, če bi ravnali znanstveno, in so tako posledično povzročili smrt več ljudi. Za piko na i so oblasti začele izvajati “cepljenje” z eksperimentalnim cepivom sredi pandemije, kar je huda strokovna napaka. Povsem jasno je, da epidemije konča samo eno in to je čredna imunost. To pridobimo v takih razmerah samo s prebolevanjem bolezni.

Zatrjevane posledice bolezni (visoka stopnja hospitaliziranosti in smrtnosti) so dejansko negativni učinki pristopa k bolezni; če bi bil pristop znanstven, bi bili negativni pojavi bolezni podobni kot pri zadnjih epidemijah gripe. Za nameček pa so bili vsi ukrepi uvedeni brez kakršnihkoli znanstvenih dokazov o njihovi učinkovitosti. Da o njihovi nezakonitosti sploh ne izgubljam besed.

Obtožujem avtorje takšnega neznanstvenega in nestrokovnega modela in zdravstvene oblasti, ki so ga uvedle, da so povzročili smrt več naših babic in dedkov, kot bi jih sicer ubil virus.

Vprašanje, ki se postavlja razumnemu človeku, je ZAKAJ? Zakaj so oblasti ravnale nestrokovno in neznanstveno? In seveda naslednje vprašanje, ki se ponuja: koliko časa bomo morali še prenašati, da bodo ponavljali kontraproduktivne in za nekatere smrtno nevarne ukrepe?

%d bloggers like this: