Kako bo od zdaj naprej izgledal svet v resničnostnem šovu, ki ga živimo, sem se že naučila (opisala sem ga v blogu Nova normalnost). Ves čas bo obstajala neka trenutna stvar, ki bo zaposlovala ljudi in ki bo razlog za strah. Ta je namreč nujno potreben za vodenje ljudi z napihnjenim lažnim prikazovanjem dejstev in skorumpirano znanostjo. Ljudje se namreč navadijo na nove razmere in se po določenem času iste stvari ne bojijo več, kljub alarmantnemu poročanju medijev in drastičnim ukrepom vladajočih. Ljudje seveda niso neumni in začnejo spet logično razmišljati, ko strah popusti. Takrat jih v to, da plešejo po taktih režiserjev, sili samo še kognitivna disonanca, vendar tudi ta slej ko prej ne zdrži več spopada z resničnostjo. Takrat je potrebna naslednja trenutna stvar z novim razlogom za strah.

Se bo kovidna zgodba nadaljevala?

Trenutna stvar je bil dve leti kovid, potem krajši čas Ukrajina, v ZDA še pravica do splava, zdaj pa je očitno potrebno nekaj novega. Povsem mogoče je, da se kovidna zgodba izteka in da z njo ne bo več mogoče ljudi imeti za norca. Nisem sicer prepričana, da virus ne bo ponovno udaril. Zaradi nestrokovnih in neznanstvenih ukrepov nas bodo problemi v zvezi s kovidom spremljali še leta. Seveda pa samo to dejstvo ni dovolj, dosedanja zgodba bo lahko postavljena na laž preveč očitno za preveč ljudi in tako strahu ne bo več ali ga ne bo mogoče uporabiti.

Ena od naslednjih trenutnih stvari bo zagotovo ekonomska in energetska kriza. Vendar nekako dvomim, da bo že prav naslednja na vrsti, saj režiserji in scenaristi niso še povsem pripravljeni nanjo. Vendar pa zaradi optimizma, ki so se ga navzeli zaradi enostavne “prodaje” kovidne zgodbe, zelo prehitevajo načrte, tako da jim lahko stvari uidejo tudi iz rok in se bodo morda določene posledice pokazale prej, kot pa načrtujejo.

Kovidno potrdilo potrebuje vsebino

Kovidno potrdilo je postalo splošno sprejeto dejstvo. Svoboda gibanja je preteklost. Večini ljudi je kristalno jasno, da za potovanje (ali pa kaj drugega, na primer jesti v restavraciji) nujno in upravičeno potrebujejo QR kodo na svoji aplikaciji. Vendar za uspešno trženje kovidno potrdilo nujno potrebuje vsebino, da ga ljudje priznavajo in ga prostovoljno uporabljajo zaradi strahu pred nečim. Sicer se seveda ne bodo pustili kar tako nadzorovati, omejevati in disciplinirati brez razloga.

Opičje koze?

V zadnjih dneh so medije preplavila poročila o pojavu opičjih koz. O nevarnosti te bolezni ne bi izgubljala besed, verjetno je še kakih tisoč bolezni približno toliko nevarnih. Kogar zanima, za kaj gre, si lahko prebere na primer v blogu, ki ga piše Dr.Malone.

Zgodba mi na prvi pogled deluje bolj kot test, ali se bodo ljudje pustili voditi z alarmantnim poročanjem o takšnih nevarnostih, na kakšen način in v kolikšnim meri. Nekaj s področja zdravja je seveda idealno za vsebino kovidnega potrdila, pa še vezano bo na Svetovno zdravstveno organizacijo, ki bo zelo verjetno kmalu kar sama lahko odločala o ukrepih in o vsebini potrdila. Zato je logično, da scenaristi iščejo, poskušajo in testirajo v tej smeri. Lahko je tudi samo vmesni test v času, ko se s kovidom in Ukrajino ne dogaja skoraj nič. Pomembna se mi zdi opičja zgodba kot signal, da se kovidna zgodba izteka. Razlog, zakaj se izteka, je jasen! Očitno ima “cepljenje” tako zelo negativne učinke, da tudi z vrhunskimi prevarami ne bo več mogoče prikriti resnice.

Primerjava opičje in kovidne zgodbe nam razkrije kar nekaj podobnosti:

1. za obe zgodbi so avtorji imeli široko organizirano generalko nedolgo pred lansiranjem;
2. generalka in resničnostna zgodba sta si že na prvi pogled prav sumljivo podobni, če ne skoraj identični;
3. izredna, skoraj čudežna pripravljenost medijev že v samem začetku zgodbe (GAVI je imel to objavo na spletni strani že dva dni po “izbruhu”);
4. za diagnostiko je nujno potreben izključno samo PCR test (eden stebrov kovidne prevare, za katerega je že preverjeno, da ljudje uspešno nasedejo neprimerni lažni uporabi);
5. prenos virusa z bližnjim kontaktom med ljudmi, torej je potrebno sledenje in omejevanje kontaktov, eden od stebrov kovidnega režima in podlaga za kovidno potrdilo;
6. zdravila “ne obstajajo” in nujno bo potrebno pospešeno “razviti” “cepivo” in dovoliti njegovo uporabo v nujnem postopku.

Med obema boleznima, ki so ju izbrali, je tudi nekaj razlik in opičje koze se mi zdijo celo bolj primerne za strašenje ljudi, kljub temu, da v resnici ne more priti do resnih obsežnejših izbruhov. Vse to lahko mediji nadoknadijo z recikliranjem posnetkov istih primerov, zdravstvene oblasti pa z ustvarjanjem množice asimptomatičnih primerov. Vsekakor so opičje koze bolj fotogenične od kovida, ko so si na začetku celo morali izmišljati zgodbe, da so se v Wuhanu ljudje zgrudili na ulici, kasneje pa so to opustili, saj so bili dovolj učinkoviti drugi posnetki, na primer slavna cela dvorana krst v Bergamu (“anticepilski teoretiki zarote” so kasneje razkrili, da je bil posnetek sicer posnet pet let prej na Lampeduzi, kjer so se utopili nesrečni ilegalni imigranti).

Zato bi opičje koze lahko bile naslednja zgodba, ki bo nadomestila kovid, ali pa bodo iz obeh bolezni naredili enotno zgodbo, v kateri bo vladala Svetovna zdravstvena organizacija in v kateri bo za preživetje potrebna QR koda.

Napovedovanje prihodnosti v resničnostnem šovu

V prejšnjih časih si bil v prednosti, če si kaj vedel, in si na tej podlagi lahko napovedal prihodnost. Npr. če si v znanosti poznal najnovejša odkritja, si lahko ocenil, kako se bo na njihovi podlagi spremenila družba. V resničnostnem šovu to ni več mogoče, ker sta scenarij in z njim prihodnost, odvisna od odziva ljudi. Tako bodo na primer opičje koze velika zgodba, okoli katere se bo vrtel svet, če se jih bodo ljudje bali. Če se jih ne bodo, bodo v nekaj dneh postale nepomembna preteklost, ki se je nihče več ne bo spominjal.

Zato je zelo pomembno:

1. da se nevarnosti iz novih zgodb ne bojimo, saj so skoraj zanesljivo umetno ustvarjene;
2. da ljudem okrog sebe, ki se bojijo, skušamo čimprej pojasniti, da ni razloga za strah in zakaj ne.

Oboje skušam narediti v svojem blogu. Uspešna sem samo delno, zato se bojim prihodnosti, s kovidom ali brez njega, z opičjimi kozami ali brez njih, z naslednjo nevarnostjo ali brez nje.

Nova kruta realnost

Rezultat volitev je bil do neke mere pričakovan: levi blok bo lahko sam oblikoval vlado celo brez »izdajalcev« in »prestopnikov«. Glede na ukrepe dosedanje vlade je logično, da so ljudje množično volili proti njej.

Blok novih strank, ki so izpostavile boj za človekove pravice (imenovala ga bom »naš blok«), kamor prištevam stranke: Resnica, Zdrava družba, Dobra država, Za ljudstvo Slovenije in Dom, je skupaj dobil približno 85.000 glasov, vendar nobena od strank ni presegla praga za vstop v državni zbor.

V državnem zboru ni nikogar, ki bi naše pravice postavil na prvo mesto. Tja vsi postavljajo Evropo, kar dejansko pomeni brezumje, cenzuro in pranje možganov. Bojim se, da nas tudi  v prihodnje čaka podobno omejevanje in ukinjanje naših pravic, kot smo ga bili deležni do sedaj in zaradi podobno namišljenih razlogov.  Morda bo malo manj agresivno in malo manj arogantno, a bolj prikrito in zato morda še bolj nevarno.

Upanje in visoka pričakovanja

Vse, kar smo od volitev lahko pričakovali ljudje, ki še uporabljamo možgane in želimo samo normalno živeti, ne da bi nam oblast omejevala naše pravice, je bilo to, da se v državni zbor prebije vsaj kakšna stranka, ki se bo tam vsaj skušala boriti proti nadaljnjim zlorabam pravnega sistema za omejevanje naših pravic.

Čeprav je bilo povsem jasno, da tudi te volitve ne bodo ničesar spremenile, je narava človeka taka, da vedno upa (tudi na tisto, za kar ve, da je nemogoče) in tudi jaz sem samo človek. Zato sem upala, da bo kateri od strank našega bloka vendarle uspel preboj.

Razočaranje in nova spoznanja

Preboja žal ni bilo. So me pa te volitve pripeljale do spoznanja, da so volitve povsem enako organiziran resničnostni šov, kot je (bila in bo verjetno spet) kovidna pandemija. Morda je bilo to spoznanje pomembnejše od preboja, ki sem si ga želela.

Seveda sem razočarana, ker nismo uspeli. Posledično nas čaka morda še nekaj let nepotrebnih in nesmiselnih ukrepov in kratenja naših pravic. Na prvi pogled se zdi naš boj brezupen, zato bi lahko bila tudi obupana. Vendar nisem. Prepričana sem, da nismo uspeli zato, ker nismo bili organizirani. Če bi se bolje organizirali, bi uspeli.

Izgubljeni glasovi

Za stranke našega bloka, ki niso prišle v parlament, je volilo približno 85.000 ljudi. To je kar lepa številka. Če bi bili ena stranka ali predvolilna koalicija, ki bi nastopila skupaj, bi dobili kakih sedem poslancev. To ni veliko, je pa nekaj. Vendar so bili žal vsi ti glasovi izgubljeni.

Kaj smo se naučili

Kaj moramo narediti, da bomo imeli ljudje, ki želimo ponovno živeti normalno življenje brez omejevanj naših pravic, kakšne predstavnike v parlamentu, se mi zdi samo po sebi umevno: organizirati se moramo, da svojih glasov ne bomo več metali stran.

Nujno potrebujemo enotno stranko ali povezavo, ki bo enotno nastopila na volitvah. Upam, da so se vse stranke našega bloka ob trpkem porazu to naučile. Narediti moramo vse, da pripomoremo k temu, da se stranke našega bloka povežejo in enotno nastopijo na naslednjih volitvah.

Vse stranke našega bloka so prvi korak za uspeh naredile: organizirale so se. Za kaj več je zmanjkalo časa in izkušenj. Oboje zdaj imajo in se lahko povežejo.

Če pa se vse stranke vendarle ne bi uspele povezati, potrebujemo pred volitvami resnično informacijo, katera od več strank našega bloka ima možnost priti v državni zbor in to preko naših medijev in omrežij sporočiti vsem enako mislečim, da nas bo čim več volilo to stranko. Tako bo vsaj ena prišla v državni zbor in tam imela vsaj nekaj poslancev. Za ta namen potrebujemo lastno objektivno raziskavo javnega mnenja pred volitvami.

Potrebujemo tudi koordinacijo med našimi mediji, da bomo pred volitvami lahko sporočili, koga podpreti. Še boljši bi bil lasten medij, ki bi poročal resnico, ne pa oblikoval javnega mnenja tako, kot želijo tisti z denarjem in vplivom.

Novo upanje

Mislim, da to niso bile zadnje volitve. Morda pa se bomo na naslednje bolje pripravili. Sama sem se ob teh volitvah veliko naučila in bom skušala po svojih močeh prispevati k temu, da bomo bolje pripravljeni.

Kruta realnost

Če bi volitve kaj spremenile, bi bile prepovedane. Ne vem, kdo je to povedal, zanesljivo pa je imel prav. To je splošno pravilo: na volitvah ne moremo spremeniti nič. Tudi pri teh volitvah ne bo nič drugače. Veliko ljudi je to dojelo in ne hodi na volitve. Vendar pri vsakem pravilu obstajajo tudi izjeme. Možnost za eno takšnih izjem vidim v teh volitvah.

Upanje

Optimisti pravijo, da v bitki za človekove pravice lahko zmagamo. Nisem prepričana, da res lahko, vsekakor pa drži, da če opustimo upanje in se nehamo boriti, ne moremo zmagati. Kdor se bori, lahko izgubi, kdor se ne bori, je že izgubil! Zato se oklenimo vsake slamice, tudi če je upanja še tako malo.

Ocenjujejo, da nas je takih, ki še uporabljamo svoje možgane in ki razumemo, za kaj gre, samo okrog deset odstotkov. Pesimisti pravijo, da majhna skupina ljudi ne more spremeniti sveta. Vendar če pogledamo v zgodovino, je bila majhna skupina ljudi edino, kar je svet kadarkoli spremenilo. Morda samo nismo dovolj glasni. Zdaj je čas, da postanemo. Volitve seveda ne bodo ničesar spremenile, vendar so en kamenček v mozaiku, ki ga moramo sestaviti. Deset odstotkov ni malo. Če bi imeli svojo stranko, ki bi imela deset odstotkov poslancev, brez nje praktično ne bi bilo mogoče sestaviti vlade (vsaj ne brez smrtnih sovražnikov v njej). Zato bom šla na volitve.

Nevarnost

Prihajajoče volitve prinašajo tudi kar nekaj nevarnosti.

Največja nevarnost na prihajajočih volitvah je izguba glasov v prazno. Na volitvah bo po stari navadi poplava novih kandidatov in novih strank, ki bodo obljubljali drugačnost. Velika večina je samo krinka, s katero stari skorumpirani politiki ostajajo na položajih. Tega smo se že naučili v preteklih letih. Vendar tudi iskreni novinci, ki želijo spremembe, predstavljajo nevarnost, še posebej, ker jih je ogromno. Ljudje jih bodo volili, s tem se bodo glasovi razporedili in mnogo jih bo šlo v prazno za stranke, ki ne bodo prišle v državni zbor. To bo še okrepilo vse obstoječe skorumpirance, ki bodo delali še večje neumnosti s še bolj trdo roko. Zato moramo to za vsako ceno preprečiti.

Po mojem mnenju je bistveno pri odločitvi, koga voliti, ali bo tisti, ki ga volimo, zanesljivo ali vsaj zelo verjetno presegel prag za vstop v državni zbor. To je bolj pomembno od tega, ali se z njim popolnoma strinjamo. Seveda pa je ugotoviti, kdo ima možnosti, da bo prišel v državni zbor, skoraj nemogoča naloga. Sama na spletu nisem našla niti ene ankete javnega mnenja o volitvah, ki ne bi bila na prvi pogled prirejena nekemu cilju. Zato se bom morala odločiti po občutku.

Druga pomembna stvar je, da moramo pozabiti na pretekle politične delitve. Levo in desno je zastarelo. Oboji, levi in desni, so skorumpirani aparatčiki globalne elite. Edino pomembno je: za ljudi ali proti ljudem, za naše pravice ali proti njim.

Seveda bi bilo najbolje, da bi se vse nove politične stranke, ki se borijo za vrnitev človekovih pravic in preprečitev nove zlorabe izrednih razmer za njihovo ponovno omejevanje, čimbolj povezale in tvorile en politični blok ali predvolilno koalicijo, če že ne ene stranke. Za to je pri teh volitvah žal prepozno, ker niso imele dovolj časa. Vendar lahko vsi naredimo vse, da kar največ pripomoremo k temu cilju, vsaj dolgoročno. Samo na ta način si lahko ljudje pridobimo vsaj minimalno zastopstvo pri oblasti.

In tretja pomembna stvar je: tokrat morda ni vseeno, kako boste volili in ali boste sploh šli na volitve. Če ne boste šli na volitve in če ne boste volili pravilno, bodo prav lahko to vaše zadnje volitve. Tokrat pa res vsak glas šteje.

Domen Gorenšek

Da bi razumeli, kaj se v resnici dogaja v trenutnih krizah človeštva, ki jih doživljamo, moramo nujno upoštevati širši kontekst, širše ozadje in predvsem ekonomske vidike dogajanja. Žal se sama na ta področja ne spoznam dovolj.

Ponovno je na svoji strani odličen blog z naslovom Evropa pred gospodarskim samomorom objavil Domen Gorenšek. Blog je sicer na trenutke zahteven za razumevanje, vseeno pa ga priporočam v branje.

Ker je kriza človeštva od našega zdravja zavila na povsem druga področja, se sama čutim manj poklicano, da jo komentiram in pojasnjujem dogodke. Seveda pa je tako pri nas kot po celem svetu veliko razumnih in prodornih strokovnjakov, ki se na trenutne probleme spoznajo bolje od mene in objavljajo na spletu svoje analize in komentarje. Zato sem se odločila, da bom ob priložnosti namesto svojega komentarja enostavno opozorila na kvalitetne bloge in objave drugih avtorjev.

Eden takšnih avtorjev je odvetnik Domen Gorenšek, ki objavlja na svoji strani domengorenseklaw.com. Njegov izvrsten prispevek o kovidnem dogajanju na Danskem sem že posredovala svojim sledilcem (ugotovila sem, da avtomatika ne deluje najbolje, zato sporočilo ponovno objavljam na bolj tradicionalen način), priporočam pa ga seveda vsem bralcem.